TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 3.6.1950 spremeni tako, da se obs. A.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe:

a) da se je kot vojak delovne enote VGP 2 P., R., odsek P., od začetka decembra 1949 pripravljal na beg iz vojske, tako da se je dne 4.12.1949 odločil za pobeg, katerega je podrobno razložil vojaku M.Z. in katerega je nagovarjal, naj skupaj pobegneta iz JA, v ta namen je istega dne nabavil civilno obleko in se z M.Z. dogovoril, da mu zvečer prinese torbo s kruhom in hkrati določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ;

b) da je kot vojak delovne enote VGP 2 P.,odsek P., nekega neugotovljenega dne v začetku meseca januarja 1950 v stanovanju obtožene V.S. sovražno govoril o obstoječem stanju v FLRJ na naslednji način:..."tolažimo se, kajti ta država je majava in ne bo dolgo obstajala in komunizem mora propasti"... "od ljudi veliko zahtevajo, a malo jim vračajo, tako se bodo ljudje izčrpali"... " svetu bodo zavladale zahodne sile";

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko a) kaznivo dejanje samovoljne zapustitve vojaške službe po 4. odstavku 29. člena ZVKD, z dejanjem pod točko b) pa kaznivo dejanje sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu ZVKD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Ker očitek, "da si je določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ", ni konkretiziran v tolikšni meri, da bi šlo za pripravljalno dejanje po 4.odst. 29.čl. ZVKD, bi bilo mogoče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti le kot pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju po 1.odst. 29.čl. ZVKD.

Kaj se šteje za hudo kaznivo dejanje, KZ-47 ni določal. Pri oceni, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje v smislu 20.čl. KZ-47, je zato potrebno upoštevati naravo konkretnega kaznivega dejanja ter zanj prepisano kazen v primerjavi s takrat predpisanimi kaznimi za druga kazniva dejanja... Kznivo dejanje po 1.odst. 29.čl. ZVKD ni mogoče šteti kot takšno hudo kaznivo dejanje, ki bi upravičevalo uporabo določbe 20.čl. KZ-47 (kazenska odgovornost storilca pripravljalnega dejanja).

Ker iz opisa dejanja ne izhaja, da je M.Z. sploh opravil kakšno pripravljalno dejanje, h kateremu je bil napeljevan, je šlo za neuspelo napeljevanje, ki ni bilo kaznivo (25.čl. KZ-47).

Določbo 16.čl. ZVKD je potrebno razlagati v okviru splošno priznane in tudi v takratni Ustavi (iz leta 1946) zagotovljene človekove pravice do svobode govora. Zato obsojenčevo izražanje njegovih kritičnih pogledov na takratne družbene in politične razmere in njegova predvidevanja bodočih sprememb, ni bilo kaznivo dejanje po 16.čl. ZVKD.