TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi, četrti, peti in šesti odstavek 28. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04) so v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja prepoved poslovanja iz prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju korupcije ne velja, kolikor se nanaša na funkcionarje in njihove družinske člane, ki niso funkcionarji naročnika ali njihovi družinski člani.

Prepoved poslovanja poslovnih subjektov z vsemi naročniki, ki so zavezani poslovati v skladu s pravili o javnih naročilih (prvi odstavek 28. člena Zakona o preprečevanju korupcije - v nadaljevanju ZPKor) pomeni omejitev svobodne gospodarske pobude. Zakonodajalec lahko v javnem interesu (drugi odstavek 74. člena Ustave) predvidi ukrepe na področju preprečevanja korupcije, vendar morajo biti ti ukrepi skladni z Ustavo. Glede na relativno veliko število naročnikov, ki so dolžni poslovati po predpisih o javnih naročilih, je generalna prepoved poslovanja prekomeren in nesorazmeren poseg za varovanje javnega interesa na področju preprečevanja korupcije. Zato je določba prvega odstavka 28. člena ZPKor v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. V enakem obsegu, v katerem je v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave določba prvega odstavka 28. člena ZPKor, sta posledično v neskladju z Ustavo tudi četrti in šesti odstavek tega člena, ker sta z njim vsebinsko neposredno povezana. Eno od temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. Izpodbijana določba petega odstavka 28. člena ZPKor je tako nejasna, da subjekti, na katere se nanaša, iz nje ne morejo razbrati, na kakšen način lahko dosežejo, da jim Komisija izda dovoljenje za poslovanje kljub prepovedi iz prvega odstavka 28. člena ZPKor in kako naj sploh ravnajo, da bo prišlo do položaja, v katerem se lahko zahteva izdaja dovoljenja. Zato je v neskladju z načelom določnosti pravnih norm (2. člen Ustave). Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. To ne pomeni, da predpis - kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave - ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ker zakonodajalec za ureditev, po kateri je možnost pridobitve državnih pomoči za poslovne subjekt iz 28. člena ZPKor izključena, ni imel razumnega razloga, je prvi odstavek 30. člena ZPKor v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker omejitve poslovanja (prvi, četrti, peti in šesti odstavek 28. člena ZPKor) in omejitve pri dodeljevanju državnih pomoči (prvi odstavek 30. člena ZPKor) same po sebi niso v neskladju z Ustavo, ampak je v neskladju z Ustavo ureditev, ki navedene omejitve določa ne glede na dejansko možnost vplivanja funkcionarjev na odločitve pri oddaji javnih naročil oziroma na odločitve pri dodelitvah državnih pomoči, je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo.