TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Tisti, ki je bil neutemeljeno priprt, izgubi pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost (3. odst. 545. člena ZKP). Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine pa je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega dejanja (3. tč. 2. odst. 191. člena ZKP) temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po 3. odst. 545. člena ZKP.

Zakon o kazenskem postopku v 1. odstavku 545. člena določa, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali pa je bil postopek pravnomočno ustavljen. Vendar po 3. odstavku tega člena nima pravice do odškodnine, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik grozil svoji razvezani ženi z velikim kuhinjskim nožem v dvignjeni roki, da
jo bo ubil in s takim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da je bil zoper njega odrejen pripor. Zato sta sodišči zavzeli stališče, da so podani razlogi po določbi 3. odstavka 545. člena ZKP, po kateri tožnik nima pravice do odškodnine zaradi odvzema prostosti.

Ni dvoma, da je bilo tožnikovo ravnanje nedovoljeno. Vendar se je kazenski postopek zoper njega končal s sklepom o ustavitvi preiskave, ker je preiskovalni sodnik ugotovil, da ni šlo za poskus umora. Tožnikovo nedovoljeno ravnanje torej ni imelo znakov kaznivega dejanja. Pripor zoper tožnika je bil odrejen na podlagi 3. točke 2. odstavka 191. člena ZKP, ker je preiskovalni sodnik ocenil, da obstoji bojazen, da bo tožnik poskušeno kaznivo dejanje dokončal. V preiskovalnem postopku pa se je izkazalo, da tožnikovo ravnanje ni pomenilo poskusa umora, kot mu je bilo očitano v sklepu o uvedbi preiskave in v sklepu o odreditvi pripora. Ker torej ni šlo za poskus umora, tudi priporni razlog, ki je temeljil na tem očitku, ni bil utemeljen. Tožnikovo sicer nedovoljeno ravnanje torej ni predstavljalo utemeljenega pripornega razloga. Zato razlogi po 3. odstavku 545. člena ZKP niso podani. Nedovoljeno ravnanje, ki ga ima v mislih ta določba, je samo tisto, ki pomeni utemeljen priporni razlog. Vsakršno nedovoljeno ravnanje osumljenca pa ne pomeni podlage za odreditev pripora. Osumljenčevo ravnanje, za katero se kasneje izkaže, da nima znakov kaznivega dejanja, ne more predstavljati samo po sebi pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 191. člena ZKP, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnosti ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Vsi ti razlogi se lahko nanašajo samo na kaznivo dejanje, ne pa na dejanje, za katerega je ugotovljeno, da znakov kaznivega dejanja nima. Zato je nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega dejanja (3. točka 2. odstavka 121. člena ZKP) temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po 3. odstavku 545. člena ZKP.