TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v točki I znesek: "4.000 EUR" zviša na: "6.000 EUR" in v preostalem tožbeni zahtevek zavrne (točka II);

- v točki III pravilno glasi: "Tožeča stranka nosi 45% potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka nosi 55% potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke".

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni po prejemu te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 467 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

V sodni praksi je zavzeto in potrjeno stališče, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.

Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.