TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obtoženega D.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.6.1998 razveljavi ter se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločitev.

Obtožnica daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (1.odst. 354.čl.ZKP) in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3.alinea 29.čl. ustave, 3.odst. 16.čl. ZKP).

Iz tako določene funkcije obtožnice pa nadalje izhaja, da za obtožnico, ki je pogoj in podlaga za presojo, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269.čl. ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini omogočati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

Tožilec je dolžan izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti mora zagovor obdolženca in svoje stališče o navedbah obrambe. Takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico s svojo presojo, npr. da dokazi, ki jih predlaga v obtožnici tožilec, ne utemeljujejo obtožbe, da pa so na razpolago drugi dokazi, ki bi obtožbo utemeljevali.

Vložniku ni moč pritrditi, da bi moral tožilec kot dokaz predlagati tudi zaslišanje obdolžencev. Takšen predlog ni potreben ne samo zato, ker med sestavinami obtožnice, kot jih določa 269.čl. ZKP, to ni posebej predpisano, temveč ker je biti (za)slišan pravica obdolženca, ki jo zagotavljata Ustava in ZKP.

Obtožnica ni sestavljena v skladu s 5. in 6.tč. 1.odst. 269.čl. ZKP, ker se v njej predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi v dokazne namene uporabi listine v spisu, v obrazložitvi obtožnice pa se sklicuje na izpovedbo A.U., zaslišanega kot pričo in obdolženca.