TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodišči prve in druge stopnje se sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, pa ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to določa oziroma je določala navedena zakonska ureditev, in ki bi šele lahko omogočile naknadno ex lege subjektivno spremembo lastninsko pravnega položaja predmetnih zemljišč. Revizijsko sklicevanje, da so bila predmetna zemljišča vključena ves čas v PUP, ki je v skladu z določbo 21. člena ZUN predstavljal prostorsko izvedbeni akt, tako pomeni zgolj – nezadostno – navajanje enega od zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke.