TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sedem tednov odmaknjenega življenja in ustavitev gospodarstva, a po drugi strani z omejitvenimi ukrepi, ki so v tem času veljali, kaže, da je epidemija uspešno ustavljena. Tehtanje, ali so bili vsi ukrepi pravi in dovolj dolgi v primerjavi s tem, kakšno škodo lahko naredijo v gospodarstvu, in tudi v primerjavi s tretjo stranjo, koliko zdravja je bilo zaščitenega, so teme, ki sodijo v poglavje »po bitki je lahko biti general«. A kljub temu želenemu uravnoteženju v sedanjem, postkorona obdobju, ostaja nekaj ključnih izzivov, ki se jih je treba zavedati.

Slovenija je država, ki ima 250.000 mikro, malih in srednjih podjetij, ki zaposlujejo kar 70 odstotkov zaposlenih (630.000) in ustvarjajo okoli 70 odstotkov BDP (28 milijard evrov). Tej številki je treba prišteti še okoli 100.000 samostojnih podjetnikov. Vse to predstavlja ključno jedro slovenskega gospodarstva. Seveda smo lahko ponosni, da imamo Petrol, Krko in še kar nekaj izjemnih velikih družb, ki so tudi v svetovnem merilu izjemno uspešne in ustvarjajo visok dobiček ter zaposlujejo več tisoč ljudi. A ključna pozornost, še posebno v tem postkorona času, gre prvi skupini podjetij.

Slabih trideset let imamo demokracijo in možnost podjetništva, posebno v zadnjih desetih letih, po finančni krizi 2008, je Slovenija z intenzivnim razvojem podjetništva zares vstopila na trg prihodkov in ustvarjanja. Zavedamo se, kako dragoceno je, da si nekdo upa vstopiti v podjetništvo, sprejme odgovornost najprej zase, potem zaposli še koga in s tem ustvarja za vse in s plačanimi dajatvami tudi za državo ter vse druge dejavnosti od šolstva, zdravstva in kulture do znanosti.

Mikro, mala in srednja podjetja so bila tudi v koronačasu deležna posebne obravnave v vseh najrazvitejših držah, saj se vse zavedajo, da brez njih ne more biti kakovostnega življenja v državah. Menim pa, da so bila v Sloveniji zapostavljena. Če pogledamo Nemčijo, ki se je kot izjemno razvita država posebej posvetila prav njim, je jasno, zakaj je ravnala tako. Vsekakor bi pohvalila, da je naša vlada prvi paket ukrepov dokaj hitro predlagala, podprla je zaposlene, čakajoče itd. Njegova ključna pomanjkljivost je bila, da ni ničesar prispeval k likvidnosti. O tem sem govorila v Točki preloma na RTV Slovenija 30. aprila 2020, gre pa za to, da mala podjetja ob ustavitvi poslovanja v večini niso imela na zalogi likvidnih sredstev za izplačilo plač za mesec marec, kar je bil ključni pogoj za to, da so lahko poslala zaposlene na čakanje, saj bodo lahko 80 odstotkov sredstev plač dobila vrnjenih po 60 dneh le ob pogoju, da so jih prej izplačala sama. Likvidnostni krč zdaj, po dveh mesecih, ni nič manjši. Sodišča iz nejasnega razloga ne delajo oziroma izvršba, ki je v celoti elektronska, ne deluje, kar pomeni, da podpira dolžnike in upniki ne morejo izterjati niti svojih terjatev. Da bi zagotovila vsaj del likvidnih sredstev, podjetja ne plačujejo računov svojim dobaviteljem, in tako se likvidnostni krč še poslabšuje. Drugi koronazakon, ki velja od začetka tega meseca, vso to problematiko le delno rešuje, a je za mala in srednja podjetja precej zapleten. Pridobivanje kreditov s poroštvom države je sicer dobro, a tu vidim vsaj dva problema: operativno bodo banke to možnost kreditiranja realno gledano lahko vzpostavile šele v juniju, ko bo za marsikatero manjše podjetje že prepozno, poroštvo države pa seveda ne pomeni, da kredita ne bo treba vrniti – to lahko zagotovi zgolj in edino uspešno in dobičkonosno podjetje. Če se zdaj ukvarja z zagonom lastne dejavnosti in hkrati z reševanjem likvidnosti ter še izplačilom plač, pri tem pa nima pravne službe, finančnih strokovnjakov in še koga, kar si ga lahko privoščijo le v večjih podjetjih, je to kar velik izziv za vsakega podjetnika. Nemčija je to rešila zelo elegantno že 23. marca: vsakemu podjetju z manj kot pet zaposlenimi je nakazala (nepovratno) 9000 evrov in vsakemu podjetju z do deset zaposlenimi 15.000 evrov. Cilj, ki si ga je zastavila, je zelo jasen in enostaven: izgubiti ne smemo nobenega delovnega mesta in bankrotirati ne sme nobeno podjetje.

Ta faza je verjetno ta trenutek že za nami. Zdaj se podjetniki ukvarjamo predvsem s tem, kako spet vzpostaviti vse aktivnosti, da bomo lahko zaslužili in plačali zaposlene ter vse stroške. Vsak pa bo zelo previden in racionalen. Če je imel prej zaposlene denimo tri natakarje, bo zdaj malo stisnil le z enim. Vrsta brezposelnih se bo zagotovo povečala. Ekonomska znanost nas uči, da ko začnemo odlagati nakupe, se začne gospodarska kriza. Saj veste tisto: sem hotel kupiti nove hlače, pa saj so te, ki jih imam, še čisto dobre, bom še malo počakal.

Zelo pa me skrbi vzdušje, v katerem začenjamo ta nov zagon. Zagnanost in delavnost nista bila nikoli problem, Slovenci zares imamo oboje. Spoštljivost v odnosih, nedostojno komuniciranje in podcenjevanje, ki se je naselilo v nekatere medije in omrežja ter diskreditacija strokovnjakov in drugače mislečih ter omejevanje svobodnega duha pa je nekaj, v kar po 30 letih demokracije in razvoja svobodnega gospodarstva noben človek ne more in sme privoliti. Vsak si zasluži dostojnost in spoštljivost ter kulturni dialog in svobodo intelektualne misli, da se lahko razvija in ključno prispeva k razvoju družbe in države.