TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine A., št. 170-0005/2018 z dne 16. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno, niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja. Slednje je namreč dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZZDej pa izrecno odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje. V zvezi z odgovorom na to vprašanje se zato sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.

V obravnavani zadevi je treba ločiti pravno podlago oziroma dopustnost materialnega preoblikovanja od dopustnosti singularnega prenosa koncesije in upoštevati dejstvo, da koncesijo podeljuje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti občina. Na podlagi sicer dopustnega materialno pravnega preoblikovanja je „prenos“ koncesije dopusten zgolj na podlagi soglasja koncedenta, slednje pa si je koncesionar dolžan pridobiti tako, da izvajalec dejavnosti javno – zasebnega partnerstva predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja.

Ker je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki pa ga upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala, je odločitev v izpodbijani odločbi, ki vlogo tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe opira na tretji odstavek 42. člena ZZDej, materialnopravno zmotna.