TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi, tako da se 1. točka izreka odločbe in sklepa Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-8/2010 z dne 18. 9. 2019 št. 33123-8/2010 odpravi.

II. Zahtevku A.A. za izplačilo sredstev z dne 31. 5. 2011 in z dne 2. 9. 2011 se delno ugodi tako, da se ji poleg 56.760,80 EUR, priznanih z odločbo št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, prizna še 17.572,01 EUR, ki jih je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja dolžna nakazati A.A. na njen transakcijski račun v roku 30. dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne do plačila. Višji zahtevek se zavrne.

III. V ostalem delu (2. in 3. točka izreka odločbe in sklepa) se tožba zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila oziroma kaj ta znesek predstavlja. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov , pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče pa je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP).

oženka je glede na določila Javnega razpisa morala preveriti, ali je bilo javno naročilo oddano v skladu z ZJN, že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Ker je tudi tiste stroške iz javnega naročila, ki po njenih trditvah niso ustrezno označeni, vključila v pravico do sredstev, je toženka s tem, ko je preverjala ta pogoj v času izdaje odločbe o zahtevku za izplačilo in zahtevek za znesek 2.939,23 EUR zavrnila, zmotno uporabila predpis.

Toženka je prezrla, da je že v odločbi o priznanju pravice do sredstev upoštevala, da gre za sofinanciranje 85 % od končne priznane vrednosti naložbe. Iz izračuna v obrazcu je razvidno, da je končna priznana vrednost naložbe do 150.824,14 EUR, pri čemer je toženka tožnici odobrila (zgolj) sredstva v višini 85 odstotkov od te vrednosti, torej do 128.200,52 EUR. Zato se po presoji sodišča zahtevek za izplačilo ne more ponovno znižati tako, da se ponovno prizna le 85 % uveljavljenega zneska, saj je bilo z odločbo z dne 19. 10. 2010 pravnomočno odločeno o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej o obstoju same pravice. Ta odločitev je pri tožnici ustvarila upravičeno pričakovanje, da ji bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjenih 85% upravičenih stroškov in ne manj.

Je pa toženka po presoji sodišča pravilno presodila, da je prišla v zamudo 13. 7. 2017, ko je nastopila njena obveznost plačati tožnici znesek iz odločbe št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017. Ker je znesek plačala 31. 7. 2017 je za ta čas (od 13. 7. do 31. 7. 2017) dolžna plačati obresti. Toženka je tako utemeljeno zavrnila višji zahtevek tožnice.

ZUP ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.