TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba, ki omenja meje pravnomočnosti, spregleda, da je toženka že v zadevi po nasprotni tožbi neuspešno uveljavljala (skoraj povsem) enake ugovorne razloge kot jih uveljavlja v tej pravdi oziroma v pritožbi. Ker je bilo o teh ugovorih že pravnomočno odločeno in ker velja v zvezi z vprašanjem ne bis in idem ekvivalenčna teorija (upošteva se tudi (dejanski) tožbeni temelj), se sodišču prve stopnje zaradi učinkov pravnomočnosti sploh ne bi bilo treba ponovno ukvarjati s presojo velike večine spornih vprašanj. Čeprav se je sodišče prve stopnje s takšno presojo sicer povsem po nepotrebnem ukvarjalo, pritožba zaradi učinka ne bis in idem z izpodbijanjem odvečnih razlogov sodišča prve stopnje ne more biti uspešna, saj ne more doseči presoje, ki bi nasprotovala pravnomočni odločitvi o predhodnem vprašanju. Ne samo neutemeljeno, temveč neupoštevno je zato vsakršno pritožbeno zavzemanje, da 4. točka izjave ne ustvarja pravnega razmerja med pravdnima strankama in da je v tem delu izjava kakorkoli neveljavna. Povedano drugače, toženka s pritožbo v zadevi po tožbi ne more doseči ponovne presoje pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju po nasprotni tožbi.

Predmetna odločitev temelji na predhodni odločitvi o predhodnem vprašanju (na zavezi toženke do tožnice iz veljavne izjave) in na pravilni uporabi Obligacijskega zakonika.