TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi:

„II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.“

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je prevelik pomen pripisalo dejstvu, da je tožena stranka z nasprotovanjem ugovoru tožnikov dala povod za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, saj prvi odstavek 158. člena ZPP razloga za vložitev tožbe ne upošteva kot kriterija za porazdelitev stroškov. Nepravilni sta tudi ugotovitvi, da se je tožena stranka z umikom predloga za izvršbo odrekla presoji njegove utemeljenosti in da ni upravičila njegove vložitve. Niti tožena stranka v pritožbi niti tožnika v odgovoru na pritožbo tako obrazloženo ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do umika predloga za izvršbo prišlo, ker je dolžnik v celoti poplačal dolg. Enako kot tožnika tudi tožena stranka na takšno ravnanje dolžnika ni mogla vplivati. Tožena stranka je predlog za izvršbo torej umaknila, ker je v celoti dosegla cilj, ki ga je zasledovala v izvršilnem postopku. Če tega ne bi storila, bi izvršilno sodišče postopek ustavilo samo. Ker tožena stranka ni imela možnosti doseči vsebinske presoje predloga za izvršbo na nepremičnino, ni mogoče šteti, da se je z umikom (celotnega) predloga za izvršbo tej presoji odpovedala. Umik predloga za izvršbo v takšnih okoliščinah ne predstavlja priznanja, da se izvršba na nepremičnino ne sme opraviti, temveč le izjavo, da ni več potrebe, da bi se opravila. Takšna izjava niti smiselno ne pomeni priznanja, da je zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino utemeljen, zato je ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih prvi odstavek 158. člena ZPP določa za prevalitev pravdnih stroškov na toženo stranko.

Tožena stranka je izvršilni postopek sprožila zaradi neplačila dolga s strani dolžnika. V njem je upravičeno predlagala izvršbo na nepremičnino in nasprotovala ugovoru tretjega, saj je bil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vknjižen njen dolžnik. Na drugi strani sta tožnika upravičeno vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in v njej dokazovala, da je izvršba na nepremičnino nedopustna, saj je ta predmet denacionalizacijskega postopka, sama pa sta pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke. Stranke so torej s procesnimi dejanji zasledovale legitimne interese in na koncu tudi dosegle vsaka svoj cilj, vsebinsko odločitev o spornem razmerju pa je preprečilo prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika, ki ga niso bile dolžne vnaprej predvideti in na katerega niso mogle vplivati. Takšnemu dejanskemu stanju se najbolje prilega prvi odstavek 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po naključju, ki se je primerilo njej, hkrati pa svoje stroške zaradi takšnega naključja nosi sama. V obravnavanem primeru se je naključje, ki je preprečilo meritorno odločitev o spornem razmerju (tj. prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika), primerilo obema strankama, zato vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka.