TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da se znesek 4.000,00 EUR zniža na znesek 2.500,00 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti pritožbene stroške v višini 84,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, da delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno.

Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je na Facebook profilu tožene stranke objavila fotografijo brez dovoljenja avtorja in na fotografijo napisala, da je last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru glede na naravo, težo in posledice tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (tj. obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1) in glede na vpliv te kršitve na medsebojno razmerje, zaupanje in možnosti nadaljnjega sodelovanja tekom odpovednega roka med pravdnima strankama pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila upravičena sankcija tožene stranke.

Ravnanja direktorja tožene stranke (poskus poslabšanja pogojev dela brez utemeljenega poslovnega razloga, izjava, da bo pozoren na tožničine napake in da bo morala upravičiti svojo plačo, nalaganje prezahtevnih, ponižujočih nalog in nalog pod ravnijo kvalifikacije ter odvzemanje funkcij, odreditev mesta dela z manjšo mizo) kot celota ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu.