TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito v več državah članicah, in sicer v Sloveniji, Italiji, Švici in v Nemčiji. Iz spisov tudi sledi, da je prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, in sicer 18. 12. 2012. Vendar pa iz spisov tudi dovolj jasno sledi, da Republika Nemčija, kjer je tožnik vložil prošnjo 4. 8. 2015, ni posredovala zahtevka za ponovni sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito toženi stranki. To pa pomeni, da je v skladu z določbami tretjega odstavka 23. člena Dublinske uredbe postala Republika Nemčija kot država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje, hkrati pa to pomeni, da je odgovornost tožene stranke za obravnavanje tožnikove prošnje kot države članice, v kateri je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, prenehala.

Zdravstvene težave in s tem posebne potrebe prosilca po določbah Dublinske uredbe ne predstavljajo ovire za odločanje o določitvi odgovorne države članice in s tem za izdajo izpodbijanega sklepa. Vplivajo pa na izvedbo predaje in s tem na izvršitev sklepa, saj mora država članica v skladu z določbami 31. (Izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje) in 32. člena Uredbe (Izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje) pred predajo odgovorni državi članici poskrbeti, da se oseba z ozirom na svoje stanje in svoje potrebe ustrezno obravnava, vključno z zdravstveno oskrbo.