TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi (2. in 3. tč. izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Neznano vozilo je izsililo prednost pred zavarovancem tožene stranke, zaradi česar se je ta izognil v svojo levo, torej na nasprotni vozni pas. Sodišče prve stopnje je krivdo neznanega voznika štelo za očitno. Torej se je napačno sklicevalo na določilo 3. odst. 178. čl. ZOR, namesto 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Ta pravila je treba uporabiti celovito, torej vključno s pravili, ki izključujejo protipravnost ravnanja, kot je to določilo 2. odst. 161. čl. ZOR o stiski, na katero se sklicuje tožena stranka. Ravnanje v stiski pa predpostavlja, da oseba, od katere se nevarnost odvrača, utrpi določeno korist: dejanje je dopustno, če škoda, ki nastane, odvrača od večje škodne nevarnosti. Le v takem primeru ni protipravnega ravnanja. Če koristi ni, pa se lahko ravnanje tistega, ki nevarnost odvrača, izkaže za neprimerno oziroma neustrezno okoliščinam, kar ima lahko za posledico (tudi) njegovo (v razmerju do povzročitelja škodne nevarnosti delno) krivdno odgovornost. Če bi se izkazalo tako, bi tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila po 1. odst. 178. čl. ZOR imel položaj, kot ga uživa "drugi" iz 4. odst. 178. čl. ZOR, to pa pomeni, da bi mu oba krivdno odgovorna imetnika motornega vozila odgovarjala solidarno.