TFL Vsebine / TFLGlasnik

S sprejetjem novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)[1] je bila v letu 2013 uvedena novost – odpravnina ob prenehanju pogodbe o zapolitvi za določen čas zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Urejena je v 79. členu, natančneje od tretjega do sedmega odstavka. V skladu s tretjim odstavkom 230. člena ZDR-1 velja, da se novost uporablja za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1, ki pa je začel veljati 12. aprila 2013. Delovno razmerje delavec in delodajalec vzpostavita s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.[2]

12. člen ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas postavlja za temeljno obliko zaposlitve. V okviru zakonsko določenih omejitev pa je seveda dovoljena tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR-1 v 54. členu našteva razloge, zaradi katerih dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta praviloma preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma nastopom ali zaključkom dogodka, zaradi katerega je bila sklenjena. Preneha pa lahko tudi predčasno na podlagi sporazuma med delodajalcem in delavcem ali ob nastopu drugega zakonsko določenega razloga. Z vidika načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in upravičenosti do odpravnine lahko na podlagi ZDR-1 oblikujemo dve skupini delavcev.

V prvo skupino sodijo delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha brez odpovedi zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka, na katerega je bila veljavnost pogodbe vezana. V teh primerih je delavec upravičen do odpravnine, če izpolnjuje pogoje iz 79. člena ZDR-1. V drugo skupino sodijo delavci, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi na drug način. V teh primerih je delavec upravičen do odpravnine, če zakon pravico do odpravnine določa in če delavec izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Krog upravičenih delavcev do odpravnine v skladu z 79. členom ZDR-1 je določen s tremi merili:

1. prenehanje s potekom časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka,
2. razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena,
3. ponudba oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Če ostanemo v okviru 79. člena ZDR-1, ugotovimo, da na višino odpravnine vpliva dolžina zaposlitve za določen čas. 108. člen ZDR-1 ureja odpravnino za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Pravila iz 108. člena veljajo tudi za nekatere druge primere, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi, npr. zaradi prenehanja delodajalca ali izredne odpovedi s strani delavca. Tudi na odpravnino po 108. členu ZDR-1 vpliva dolžina zaposlitve, delavec pa pravico do odpravnine pridobi, če je bil pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto. Delavec, razen v primeru, ko mu preneha pogodba o zaposlitiv za določen čas zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, do odpravnine ne bo upravičen, če bo delovno razmerje trajalo eno leto ali manj.

Ravnanje delodajalca v nasprotju z določili ZDR-1 o plačilu odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je prekršek po 14. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 zaradi kršitve 79. člena ZDR-1 oziroma po 19. točki zaradi kršitve 108. člena ZDR-1. Ravnanje osebe v nasprotju s predpisi o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, opredeljuje Kazenski zakonik (KZ-1)[3] kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev. Morebitni prekrškovni ali kazenski postopek pa delavcu ne zagotovita, da mu bo delodajalec plačal odpravnino.

Četudi so sankcije namenjene preprečevanju ponovitev oziroma izvajanju kršitev sploh, še vedno lahko nastopi primer, ko delodajalec kljub sankcijam ne izpolni svoje obveznosti do delavca. Delavec, ki ima pravico do odpravnine, vendar je delodajalec ni plačal, ima pravno varstvo v obliki sodnega varstva zaradi spora iz naslova delovnega razmerja. Pristojno sodišče je delovno sodišče, ki postopa v skladu z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).[4] Uveljavljanje pravic delavcev pri delodajalcu in njihovo sodno varstvo ureja 200. člen ZDR-1. Zahtevo za izplačilo denarne terjatve sme delavec uveljavljati neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem znotraj petletnega zastaralnega roka.[5]

Odpravnina je enkratno denarno plačilo in njeno izplačilo utegne vplivati na upravičenje ali višino socialnih transferjev delavcu, glede na zakonsko ureditev posameznega področja.