TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 203/2004 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1891/2002 z dne 9. 12. 2003 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 12/97 z dne 9. 2. 2000 se ne sprejme.

Že iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da ne gre za to, da odločitve sodišč ne bi bile obrazložene, ali da sodišča ne bi odgovorila na trditve pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z ugotovitvami in s pravnimi stališči sodišč. Prav tako je iz izpodbijanih sklepov sodišč razvidno, da so sodišča razumno obrazložila, zakaj pritožniki zatrjevane prisile oziroma grožnje niso izkazali. Glede na to, da iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja, da se sodišče mora opredeliti le do navedb, ki so za odločitev pomembne, je neutemeljen tudi očitek, da se Vrhovno sodišče neupravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem višine kupnine. Dejstvo, da je sodišče za pritožnike neugodno presojo oprlo na listine, ki so jih predložili pritožniki sami in ne nasprotni udeleženci, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.