TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Trening kolesarja, ki poteka tako, da kolesar vozi po cesti v zavetrju in v minimalni oddaljenosti od kombija (le 5 - 10 cm),
zaradi česar mora pri hitrostih, ki dosežejo tudi 60 km/h, vso pozornost posvetiti le motornemu vozilu, za katerim pelje, tako da
sploh nima pregleda nad cesto in je pri vožnji za kombijem odvisen izključno od pred njim vozečega avtomobila in znakov, ki mu jih daje trener kot voznik kombija, je nevarna dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in za udeležence takega načina treninga. Zato se za škodo, ki nastane zaradi take dejavnosti (npr. kolesarju, ki je na zahtevo trenerja vozil na tak način), odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja (1. odst. 174. člena ZOR).

Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Ta dejstva pa so naslednja:

- tožnik se je poškodoval na treningu, ki ga je organizirala tožena stranka, vodil pa trener tožene stranke;
- do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo med t.im. intervalnim treningom, ki poteka tako, da kolesarji vozijo tik za
kombijem (5-10 cm) v njegovem zavetrju, zaradi česar kolesarji ne vidijo kakšna cesta je pred njimi;
- v času nezgode tožnik na glavi ni imel čelade, so pa morali začeti kolesarji pri takem treningu nositi čelade po obravnavanem škodnem dogodku;
- pri takem načinu treninga mora biti kolesar osredotočen na vožnjo kombija in ves čas paziti, da se ne zaleti vanj;
- pri takem načinu treninga je nevarno vsako zmanjševanje hitrosti kombija (npr. zaradi zavoja ceste), saj kolesarji nad tem, kako
poteka cesta in kakšna je, nimajo nobenega pregleda;
- pri takem načinu treninga je kolesar izključno vezan na navodila trenerja, ki jih lahko prepozno ali pa sploh ne zazna;
- tožnik je bil v času škodnega dogodka star 15 let.

Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev nižjih sodišč, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna. Kolesarjenje kot šport (rekreacijski ali pa tekmovalni) samo po sebi res ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tistega, ki kolesarska športna tekmovanja (rekreacijska, amaterska ali poklicna) organizira. Tudi v obravnavanem primeru objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana zato, ker se ukvarja s kolesarjenjem, se s svojimi kolesarji udeležuje tekmovanj, jim omogoča treniranje kolesarstva itd., ampak zato, ker je način treninga kolesarjev, kakršen je bil v
obravnavanem primeru, dejavnost, ki brez dvoma predstavlja povečano nevarnost nastanka škode. Trening kolesarja, ki poteka tako, da kolesar vozi po cesti v zavetrju in v minimalni oddaljenosti od kombija (le 5-10 cm), zaradi česar mora pri hitrosti, ki dosežejo tudi 60 km/h, vso svojo pozornost posvetiti le motornemu vozilu za katerim pelje, tako da sploh nima pregleda nad cesto in je pri vožnji za kombijem odvisen izključno od pred njim vozečega avtomobila in znakov, ki mu jih daje trener kot voznik kombija, je nevarna dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in za udeležence takega načina treninga. Zato se za škodo, ki nastane zaradi take dejavnosti, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR). Po ugotovitvah nižjih sodišč je tak način treninga organizirala tožena stranka, tožnik, ki je bil v času nastanka škode star petnajst let, pa je bil po ugotovitvah nižjih sodišč brez vpliva na izbiro načina treninga, med treningom
samim pa v celoti odvisen od navodil in zahtev tožene stranke. Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč, da je na strani tožene
stranke podana odškodninska odgovornost po načelu objektivne odgovornosti, materilnopravno pravilna.