TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ugovor zoper začasno odredbo, izdano med sodnim postopkom na podlagi
določb zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/87, 6/82
in 74/87), je vselej nesuspenzivno pravno sredstvo (244. člen v zvezi
s 5. odst. 8. člena ZIP). Zato v primerih, ko se zaradi narave
obveznosti, naloženih z začasno odredbo, njihova prisilna izvršitev
opravi v izvršbi, ugovora neizvršljivosti začasne odredbe ni mogoče
utemeljiti s tem, da so zoper začasno odredbo vložena redna pravna
sredstva (1. točka 2. odstavka 16. člena in 3. točka 50. člena ZIP).

To načelno pravno mnenje je bilo sprejeto kot rešitev problema,
kakšen učinek ima ugovor zoper začasno odredbo pri prisilni izvršitvi
obveznosti, ki je naložena z začasno odredbo, izdano med sodnim
postopkom.
Problem je sprožilo Višje sodišče v Celju.
Ob obravnavanju problema je civilni oddelek Vrhovnega sodišča SR
Slovenije z anketo pri temeljnih sodiščih raziskal tudi načelno
vprašanje, ki presega sam problem - namreč, ali se obveznosti, ki so
naložene z začasno odredbo, v praksi slovenskih sodišč prisilno
izvršijo v postopku za izdajo začasne odredbe (kot posebnem postopku
zavarovanja), ali pa se v določenih primerih ta prisilna izvršitev
opravi v izvršbi, v kateri sklep o začasni odredbi predstavlja
izvršilni naslov. Rezultati ankete so pokazali, da praksa ni povsem
enotna. Poenostavljen prikaz ugotovljene prakse temeljnih sodišč
pokaže, da je:
1) glede začasnih odredb iz 2. in 4. točke 1. odstavka 266. člena ZIP
in 2. do 5. točke 268. člena ZIP
- večinska praksa, da se obveznost, naložena z začasno odredbo,
prisilno izvrši v postopku za izdajo začasne odredbe;
- manjšinska praksa pa prisilna izvršitev v izvršilnem postopku, v
katerem predstavlja sklep o začasni odredbi izvršilni naslov;
2) glede začasnih odredb iz 1. točke prvega odstavka 266. člena ZIP
in 1. točke 268. člena ZIP, prav tako pa tudi glede začasnih odredb
iz 1. odstavka 72. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih in iz 442. člena ZPP
- večinska praksa, da se prisilna izvršitev obveznosti, ki je
naložena z začasno odredbo, opravi v izvršilnem postopku v katerem
predstavlja sklep o začasni odredbi izvršilni naslov;
- manjšinska praksa pa prisilna izvršitev v postopku za izdajo
začasne odredbe.
Načelno pravno mnenje ne pomeni podlage za poenotenje sodne prakse
glede vseh primerov začasnih odredb, ampak se omejuje na rešitev
problema, za katerega je predlagatelj predlagal, naj se načelno reši.
Samo načelno pravno mnenje je jasno. Glede na nakazane obrise širšega
načelnega vprašanja pa je treba opozoriti na elemente mnenja, ki
pomenijo meje s tem razrešenega problema:
a) Načelno pravno mnenje se nanaša le na tiste začasne odredbe, ki so
izdane med nekim sodnim postopkom (najpogosteje med pravdo) - in ne
tudi na one, ki so izdane pred uvedbo postopka ali po koncu postopka
(263. člen ZIP).
b) Načelno pravno mnenje se nanaša le na tiste začasne odredbe, ki so
izdane na podlagi določb ZIP. S tem je upoštevano kot izhodišče tudi
načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne
24. in 25.6.1986 (Poročilo o sodni praksi VS SRS št. I/86, str.24).
c) Načelno pravno mnenje se nanaša samo na tiste primere, ko se
prisilna izvršitev obveznosti, ki je bila z začasno odredbo naložena
predlagateljevemu nasprotniku, zaradi narave te obveznosti - in s tem
narave izvršilnih sredstev, ki so predvidena po ZIP - opravi v
izvršbi (v kateri sklep o začasni odredbi predstavlja izvršilni
naslov iz 1. točke 2. odstavka 16. člena ZIP) in ne v postopku za
izdajo začasne odredbe. Načelno pravno mnenje ne daje odgovora na
vprašanje, katere so take obveznosti, naložene z začasno odredbo -
ampakk daje le odgovor na vprašanje, ali je začasna odredba pod
določenimi pogoji lahko izvršilni naslov za izvršbo, v kateri se
prisilno zagotovi izpolnitev oziroma spoštovanje naložene obveznosti.
Odgovor je pritrdilen. S tem seveda ni sprejeto nasprotno stališče,
da se prisilna izvršitev obveznosti, naložene z začasno odredbo,
vselej opravi v postopku za začasno odredbo. Razlogi, ki govorijo
proti sprejemu tega nasprotnega stališča kot splošno veljavnega tudi
za situacije iz tega načelnega pravnega mnenja (gl. a) in b) đ), so
zlasti praktične narave: drugačna večinska sodna praksa glede
nekaterih vrst začasnih odredb, ki je že dalj časa ustaljena in za
katero tudi po uveljavitvi ZIP ni videti tehtnih razlogov, da bi se
morala spremeniti; razlogi, ki govorijo proti temu, da bi se
postopek, med katerim je bila začasna odredba izdana, obremenjeval s
procesnimi in drugimi problemi prisilne izvršitve obveznosti,
naložene z začasno odredbo.