TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožnika zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka glede obdobja od 21.7.1999 do 5.9.1999 spremeni tako, da se ugotovi, da je bil tožnik v navedenem obdobju začasno zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno zaradi 33% poklicne bolezni in 67% bolezni.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo toženca.

ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določata, da je potrebno pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo upoštevati prevladujoči vzrok, zato je tudi v tem primeru pri presoji potrebno uporabiti 19. člen ZZVZZ, torej upoštevati določbe s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki med drugim urejajo upoštevanje kombiniranega vzroka (67. člen ZPIZ oz. 77. člen ZPIZ-1). Pri tožniku je začasna nezmožnost za delo podana tako zaradi posledic poklicne bolezni kot tudi posledic bolezni. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je na začasno nezmožnost za delo vplivalo okolje (do ene tretjine), poleg tega pa tudi degenerativne spremembe (do dveh tretjin). Tožnik je bil namreč zaposlen na ladji in izpostavljen vibracijam. Splošne vibracije pa se upoštevajo tudi kot dejavnik poklicne bolezni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju delno poklicna bolezen (33%), delno pa bolezen (67%).