TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. PRAKTIČNI PRIMER

1.1. Uvod

Družba Sonce, d. o. o., je globalno odstopila obstoječe in bodoče terjatve, ki izvirajo iz pogodb o zagotavljanju podpore, ki jih ima do svojega dolžnika, to je do družbe Borzen, operater trga z elektriko, d. o. o., in sicer v zavarovanje (fiduciarni odstop) Banki, d. d. Upniki družbe Sonce, d. o. o., so predlagali izvršbo z rubežem terjatev na te iste terjatve (ki izvirajo iz pogodb o zagotavljanju podpore), ki so bile (že pred tem) predmet pogodbenega odstopa v zavarovanje na banko (za zavarovanje kreditnih terjatev – zavarovane terjatve). Ključno vprašanje, ki se zastavlja v tem primeru, je, kdo se bo lahko poplačal iz terjatev (kot predmeta zavarovanja), ki jih ima dolžnik (družba Sonce, d. o. o.) do svojega dolžnika (družbe Borzen, d. o. o.). Sporno materialnopravno vprašanje se torej nanaša na vprašanje, kako pravila našega prava rešujejo konkurenco rubeža terjatve in prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oz. prenosa namesto plačila po pravilih ZIZ-a s časovno zgodnejšim pogodbenim anticipiranim (globalnim) fiduciarnim odstopom terjatev (obstoječih in bodočih). Zato bomo v nadaljevanju odgovorili na osrednje vprašanje in zaradi osvetlitve primera tudi na nekaj kontekstnih vprašanj:

1. Ali je dopustno zarubiti terjatve (v izvršilnem postopku), ki so bile z anticipirano globalno fiduciarno cesijo (ki se nanaša tudi na bodoče terjatve) pred sklepom o rubežu odstopljene v zavarovanje banki za zavarovanje kreditne (zavarovane) terjatve?
2. Kako se v takih primerih v našem pravu rešuje konkurenca rubeža terjatve in prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oz. prenosa namesto plačila po pravilih ZIZ-a s časovno zgodnejšim pogodbenim anticipiranim (globalnim) fiduciarnim odstopom terjatev (obstoječih in bodočih)?
3. Ali lahko fiduciar (banka) zunajsodno izvrši zavarovanje kljub teku izvršilnih postopkov in kljub temu, da se je začela nad dolžnikom (fiduciantom, to je družba Sonce, d. o. o.) prisilna poravnava ter da je fiduciar v tem postopku prijavil svojo terjatev in ločitveno pravico?
4. Komu mora izpolniti obveznost dolžnikov dolžnik (družba Borzen, d. o. o.), potem ko je prejel sklep o rubežu terjatev?
5. Ali bodoče terjatve prehajajo v zavarovanje fiduciarju tudi po začetku prisilne poravnave nad fiduciantom (dolžnikom, to je družba Sonce, d. o. o.)?

1.2. Konkurenca rubeža terjatve in prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oz. prenosa namesto plačila po pravilih ZIZ-a s časovno zgodnejšim pogodbenim anticipiranim (globalnim) fiduciarnim odstopom (obstoječih in bodočih) terjatev

Po pravnem mehanizmu pri rubežu denarne terjatve pridobi upnik na zarubljeni terjatvi zastavno pravico (oz. natančneje: zavarovan vrstni red kasneje izvedenega prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oz. namesto plačila). Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (107. člen ZIZ-a). Ko postane sklep o rubežu pravnomočen, lahko sodišče izda sklep (glede na predlog upnika; 114. člen ZIZ-a) o prenosu terjatve v izterjavo ali sklep o prenosu namesto plačila¹ (materialnopravne značilnosti obeh vrst prenosov je treba iskati v določilih OZ-ja, in sicer v 425. členu OZ-ja).² Upniki navadno predlagajo prenos v izterjavo.³ Če dolžnik (prostovoljno) odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev (drugi odstavek 425. člena OZ-ja). Posebnost prostovoljnega prenosa v izterjavo (ki sicer povzroči popolno spremembo imetništva terjatve⁴) je tudi, da dolžnik zadrži pravico izbire (ius variandi), komu bo izpolnil obveznost, staremu ali novemu upniku (pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil obveščen o odstopu; četrti odstavek 425. člena OZ-ja). Gre za podoben položaj, kot ga ureja četrti odstavek 417. člena OZ-ja. Pri prisilnem prenosu v izterjavo⁵ dolžnikov dolžnik te možnosti izbire, komu bo izpolnil, nima zaradi pravnih učinkov predhodno izdanega sklepa o rubežu (s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu) prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati; prvi odstavek 107. člena ZIZ-a).

Oblikovalni učinek prenosa terjatve nastopi, ko sodišče vroči dolžnikovemu dolžniku sklep o prenosu (prvi odstavek 117. člena ZIZ-a). S tem nastopi materialnopravna posledica prenosa v izterjavo, ki je v tem, da dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, ter uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. S prenosom terjatve v izterjavo upnik ne pridobi pravice, da bi v breme dolžnika sklenil poravnavo, da bi dolžnikovemu dolžniku odpustil dolg ali da bi s preneseno terjatvijo sicer razpolagal, niti pravice, da bi z dolžnikovim dolžnikom sklenil pogodbo, naj o terjatvi, če je ta sporna, odloči arbitraža. Proti upniku, na katerega je prenesena terjatev v izterjavo, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku. Če dolžnik odstopi preneseno terjatev po prenosu, to nima pravnega učinka na pravice, ki jih je s prenosom pridobil upnik (glej 120. člen ZIZ-a). Za naše obravnavanje je pomembna zlasti določba prvega odstavka 120. člena ZIZ-a, ki smiselno določa, da dobi upnik s prenosom terjatve v izterjavo (in ne prej) pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. To pomeni, da pridobi upnik materialno (stvarno) legitimacijo za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka v razmerju do dolžnikovega dolžnika, in sicer za znesek, naveden v sklepu o prenosu, z dodatnim pogojem, da je ta znesek zapadel. Poleg tega pridobi pravico do upravljanja s terjatvijo (... storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, ter uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje.). Glede na tako določilo ZIZ-a lahko ugotovimo, da je prisilni prenos terjatve v izterjavo po posebnem pravilu iz ZIZ-a sicer predviden predvsem za prenose obstoječih (zapadlih ali nezapadlih) terjatev, kar pa ne izključuje možnosti prisilnega anticipiranega prenosa bodočih terjatev. Razlika je v tem, da pri anticipiranem prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo nastopi oblikovalni učinek (čeprav je bil dolžnikovemu dolžniku že vročen sklep o prenosu) šele, ko terjatve nastanejo, materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo prenesenih terjatev pa zaživi, ko posamične periodične terjatve dospejo. Ravno zato je izjemno pomembno, da upnik pravilno (dovolj popolno) individualizira terjatve v predlogu za izvršbo. Vse navedeno hkrati pomeni, da pri anticipiranem prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo (ali namesto izpolnitve) ne nastopi oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil dolžnikovemu dolžniku vročen sklep o prenosu; prvi odstavek 117. člena ZIZ-a), če so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža prostovoljno (na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa; drugi odstavek 209. člena SPZ-ja) odstopljene z anticipirano globalno cesijo fiduciarju (na primer banki za zavarovanje kreditne terjatve).

Pravilo, določeno v prvem odstavku 107. člena ZIZ-a, prepoveduje dolžnikovemu dolžniku (na podlagi sklepa o rubežu) poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. To pravilo pa ne prepoveduje dolžnikovemu dolžniku izpolnitve zapadle fiduciarno prenesene terjatve fiduciarju. Dolžnik (fiduciant) je anticipirani razpolagalni posel globalnega odstopa v zavarovanje izjavil v obliki notarskega zapisa časovno pred rubežem terjatve. Zato dolžnik po rubežu terjatve več ne opravi nobenega pravnega dejanja. Dolžnik torej tudi ne odstopa terjatev časovno po prisilnem prenosu (kar sankcionira četrti odstavek 120. člena ZIZ-a). Terjatve (bodoče) prehajajo samodejno v premoženje fiduciarja, ko nastanejo.⁶ Fiduciantovo (dolžnikovo) razpolagalno upravičenje glede terjatev do družbe Borzen, d. o. o., ni izključeno v smislu, da bi ga glede vseh bodočih terjatev izgubil od trenutka pravnomočnega sklepa o rubežu ter da od tega trenutka terjatve več ne bi prehajale v premoženje fiduciarja. Ravno obratno. Zaradi časovno zgodnejšega anticipiranega razpolagalnega posla (izjavljenega v obliki notarskega zapisa) fiducant v trenutku nastanka terjatve do Borzena (več) nima razpolagalne sposobnosti v smislu, da bi konkretna terjatev prešla v premoženje izvršilnega upnika (na podlagi pravnomočnega sklepa o rubežu in pravnomočnega sklepa o prisilnem prenosu terjatev).⁷ Konkurenca med prisilnim in prostovoljnim prenosom se ne rešuje s pravilom o derivativni pridobitvi terjatev (oz. sistemom posredne pridobitve terjatve) tako, kot predstavijo tožene stranke v konkretnih zadevah, ampak s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev.⁸ Zelo jasno je to pojasnila sodna praksa, kadar je šlo za konkurenco med prisilnimi prenosi in pogodbenimi (prostovoljnimi) prenosi.⁹

Pri večkratnem globalnem anticipiranem fiduciarnem odstopu istih bodočih terjatev je treba dati prednost časovno prvi anticipirani cesiji (smiselno tretji odstavek 207. člena SPZ-ja). Ko terjatev nastane, preide na tistega fiduciarja, v korist katerega je bil sporazum o anticipiranem odstopu sklenjen časovno prej. kadar si konkurirata običajna cesija in fiduciarna cesija, pa je treba smiselno uporabiti splošno pravilo iz OZ-ja. Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev (ko nastane) tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil (smiselno 420. člen OZ-ja).¹⁰ V danem primeru to pomeni, da je treba pri konkurenci med prostovoljnim fiduciarnim odstopom bodočih terjatev in prisilnim prenosom bodočih terjatev (ki glede vrstnega reda učinkuje od trenutka rubeža terjatve) praviloma uporabiti pravilo iz tretjega odstavka 207. člena SPZ-ja, ki ureja konkurenco večkratnih fiduciarnih odstopov terjatev, saj imajo tudi prisilni prenosi terjatev fiduciarno naravo.¹¹ Nobenega stvarnega razloga ni, da bi imeli prisilni prenosi bodočih terjatev absolutno prednost pred časovno zgodnejšimi anticipiranimi prenosi teh istih bodočih terjatev. Če se pravni položaji po svojih bistvenih značilnostih ne razlikujejo in se konkretni dejanski stan (konkurence med prisilnim in prostovoljnim prenosom istih terjatev) prilega položaju, ki nastane pri konkurenci večkratnega odstopa istih terjatev, potem teh položajev ne moremo razlagati različno. ko bodoča terjatev nastane, začneta v nekem smislu sočasno učinkovati oba pravna temelja prenosa, pravila o konkurenci večkratnih odstopov istih terjatev, ki smo jih razložili zgoraj, pa določajo, kateri fiduciar (upnik) ima pri pridobitvi teh terjatev (ko nastanejo) prednost. Tudi če bi bilo treba uporabiti 420. člen OZ-ja, ki gradi na prioriteti obvestitve, bo v konkretnem primeru v prednosti (kot prvi pridobitelj bodočih terjatev) fiduciar prostovoljnega odstopa bodočih terjatev, saj je bil dolžnikov dolžnik (Borzen, d. o. o.) izkazano obveščen o fiduciarnih cesijah. Poleg tega je treba izpostaviti še eno pomembno okoliščino, in sicer, da ima zgodnejša prostovoljna fiduciarna cesija v konkurenci s prisilnim odstopom zagotovljeno še dodatno varstvo na podlagi uveljavljanja nedopustnosti izvršbe (glej prvi odstavek 206. člena SPZ-ja in 64. člen ZIZ-a), o čemer razpravljamo v razdelku 1.5. pričujočega članka.

1.3. Določenost oz. določljivost (bodočih) terjatev, ki so predmet rubeža in prisilnega prenosa oz. prostovoljnega odstopa v zavarovanje

Tako kot velja za vse pojavne oblike prostovoljnih cesij, mora biti tudi pri prisilni cesiji (pri prenosu v izterjavo ali namesto izpolnitve na podlagi sklepa sodišča) terjatev, ki je predmet odstopa (oz. prisilnega prenosa), določena oziroma, če so predmet odstopa (oz. prisilnega prenosa) bodoče terjatve, vsaj določljiva. Če terjatve ne izpolnjujejo niti kriterija določljivosti, pravnomočni sklep o rubežu nima (oblikovalnega) pravnega učinka za nastanek zastavne pravice na terjatvah (oz. vrstnega reda). Posledično tudi sklep o prenosu v izterjavo ali namesto izpolnitve ne more povzročiti spremembe imetništva terjatev (prehoda terjatve na upnika, ki je predlagal izvršbo z rubežem in prenosom). Tak upnik ne pridobi nobenega materialnopravnega upravičenja v razmerju do dolžnikovega dolžnika. Tudi v sodni praksi je zelo jasno izrečeno, da nedoločene terjatve ni mogoče niti zarubiti niti prenesti v izterjavo.¹² Treba je še dodati, da pravnomočni sklep o rubežu še ne vzpostavlja popolne zastavne pravice na terjatve, zagotavlja le vrstni red nastanka poplačilne pravice (in s tem vrstni red trenutka pridobitve na primer ločitvene pravice). Zgolj na podlagi sklepa o rubežu (vročenega dolžnikovemu dolžniku) upnik še ne pridobi poplačilne pravice.¹³ Ker na koncu v postopku izvršbe na terjatev nastopi prisilni prenos terjatve v izterjavo (ali namesto plačila), veljajo zanj, v primerjavi s prostovoljno zastavno pravico na terjatvi (primerjaj s 180., 183., 184. in 185. členom SPZ-ja), te posebnosti, da zaživi polno prednostno poplačilno upravičenje šele na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu terjatve (prvi odstavek 120. člena ZIZ v zv. z drugim odstavkom 46. člena ZIZ-a). To pomeni, da sta za polno učinkovanje zastavne pravice (in prenosa) v resnici potrebna dva sklepa sodišča (sklep o rubežu in sklep o prenosu terjatve).

Glede pravnega standarda določenosti objekta stvarnopravne oblasti oz. pripadnosti (opredelitve terjatve, ki je predmet odstopa ali prisilnega prenosa) ni sporno, da mora biti za nastanek stvarnopravne posledice (načelo specialnosti) povsem jasno, katera terjatev je predmet prenosa (obstoječa terjatev mora biti torej določena z opredelitvijo subjektov, pravnega temelja, z višino in zapadlostjo). Pri odstopih bodočih terjatev standardu določenosti ni mogoče zadostiti, zato sta teorija in sodna praksa zavzeli stališče, da za anticipirane globalne cesije bodočih terjatev zadostuje standard določljivosti terjatev, ki bodo komaj takrat, ko bodo nastale, stopile v zastavno oz. fiduciarno vez. Prevelika strogost z vidika načela specialnosti bi globalne zastave in cesije v celoti onemogočila. Tako je omenjeno stvarnopravno načelo v tej zvezi nekoliko omiljeno, vendar le toliko, da ni ogrožena pravna varnost. Da bi bil odstop bodoče terjatve učinkovit, mora biti terjatev opredeljena z določljivimi kriteriji. Zato jo je treba v zadostni meri individualizirati.¹⁴ standardu določljivosti bodočih terjatev je po naši oceni zadoščeno, če so navedeni subjekti pravnega razmerja, pravni temelj in njihova (skupna) višina. Natančno zapadlost je pri bodočih terjatvah težko določiti. Vse navedeno velja po naši oceni tudi za prisilne prenose terjatev. Naša sodna praksa15 se je glede standarda določljivosti bodočih terjatev izrekla: »V konkretnem primeru je družba I. d. d. toženi stranki s Pogodbo (med drugim) odstopila vse bodoče terjatve do svojega dolžnika K. d. o. o., ki jih bo pridobila v zvezi z izvajanjem pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. avgusta 2008. Takšna opredelitev bodočih terjatev pa dosega standard določljivosti (v pogodbi je izrecno opredeljen pravni posel, iz katerega bodo nastale odstopljene terjatve, kot oseba odstopnikovega dolžnika), zato so ji bile veljavno odstopljene v zavarovanje«.¹⁶

1.4. Pravila glede zunajsodne izvršitve zavarovanja

Glede na pravila stvarnega prava (208. člen SPZ-ja; glej na primer tudi 182. člen ZFPPIPP-a) se lahko fiduciar, ki je pridobil terjatve s prostovoljno anticipirano fiduciarno globalno cesijo, poplačuje zunajsodno. To pomeni, da lahko zunajsodno (zunaj izvršbe, prisilne poravnave ali stečaja) uveljavlja plačilo terjatev od fiduciantovega dolžnika (družbe Borzen, d. o. o.).¹⁷ Te pravice (do zunajsodne izvršitve zavarovanja) upnik (fiduciar) ne izgubi, čeprav je terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Nekoliko drugače je v stečajnem postopku. Tudi začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitvene pravice. Fiduciar se lahko kljub začetku stečajnega postopka poplača zunajsodno (tako da zahteva plačilo od fiduciantovega dolžnika ob zapadlosti fiduciarno prenesene terjatve; 208. člen SPZ v zv. s 182. členom ZFPPIPP-a). Le če je fiduciar prijavil terjatev in ločitveno pravico v stečaju, je s tem izčrpal pravico izbire poplačati se zunajsodno (kar pa za razliko ohrani v prisilni poravnavi). V sodni praksi¹⁸ se je v tej zvezi uveljavilo stališče, da je upnik izčrpal svojo pravico izbire, če je prijavil terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku, čeprav bi lahko prednostno poplačilno upravičenje uveljavil zunajsodno. To pomeni, da se fiduciar v takem primeru poplača v stečaju (iz ločene stečajne mase, ki jo predstavlja izterjana (unovčena) terjatev, ki je bila prenesena v zavarovanje). Smisel prijave terjatve in poplačila v stečaju (kljub možnosti zunajsodne uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja) je seveda za upnika, da se izogne prekluziji za nezavarovani del terjatve, to je za tisti del terjatve, ki ga ne bo krila ločitvena pravica. Vrhovno sodišče¹⁹ je zapisalo, »da je prevzemniku terjatve ob stečaju odstopnika puščena izbira, na kakšen način bo postopal. Zakon mu namreč dopušča dve možnosti poplačila njegove terjatve. Prevzemnik lahko prijavi terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku ali pa se sam zunajsodno poplača iz terjatve, ki je predmet te ločitvene pravice. Pri zunajsodni unovčitvi terjatve upošteva splošna pravila, ki se uporabijo za njegovo ločitveno pravico.

Kadar pa se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka. S pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev takšen način poplačila potrdi tudi sodišče. Postopek unovčenja (tudi izterjave) terjatve tako sproži stečajni dolžnik v svojem imenu in »za račun« posebne stečajne mase, iz katere se bo poplačala zavarovana terjatev prevzemnika.«

V 5. točki četrtega odstavka 221.n člena ZFPPIPP-a je določena posebnost glede zunajsodne izvršitve zavarovanja, kadar gre za prisilno poravnavo nad majhno, srednjo in veliko družbo: »Po začetku postopka prisilne poravnave mora ločitveni upnik za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča. Sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. Sodišče odloči o tem soglasju na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega odbora nezavarovanih upnikov.« To pravilo pride v poštev samo, če so predmet prestrukturiranja tudi ločitvene pravice, kar mora biti določeno z načrtom finančnega prestrukturiranja (NFP).

Sodna praksa je potrdila, da se z dnem začetka stečajnega postopka prenos terjatev v premoženje fiduciarja ustavi.²⁰ Pri prisilni poravnavi je položaj drugačen. Prenos terjatev v zavarovanje, ki ima podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, se nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave.²¹ Prenos v zavarovanje se nadaljuje po uvedbi, začetku, in tudi po potrjeni prisilni poravnavi. Določba o soglasju za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice iz 5. točke četrtega odstavka 221.n člena ZFPPIPP-a na splošno ne velja za odstope terjatev v zavarovanje (ter tudi ne za zastavno pravico na terjatvi in finančnih instrumentih ter za odstope finančnih instrumentov v zavarovanje; za finančne instrumente ne velja že zaradi posebne ureditve iz ZFZ-ja), saj bi se v takem primeru izvotlilo zavarovanje (ločitvena pravica) fiduciarja oz. zastavnega upnika na odstopljeni oz. zastavljeni denarni terjatvi. Uporaba 5. točke četrtega odstavka 221.n člena ZFPPIPP-a bi pri zavarovanjih s terjatvami izničila ločitveno pravico, pridobljeno na podlagi fiduciarne cesije oz. zastave terjatev. Če namreč sodišče zavrne soglasje za zunajsodno unovčitev (uveljavitev oz. izvršitev) ločitvene pravice, ker je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika, se varstvena premoženjska funkcija ločitvene pravice (zaradi plačila terjatve na račun fiducianta) v celoti razvodeni. Denarna terjatev z izpolnitvijo fiduciantu preneha, denarna sredstva pa ne predstavljajo ločenega premoženja (»posebne mase«), ker jih fiduciant porabi, saj jih nujno potrebuje za opravljanje podjema. To je v nasprotju s konceptom in namenom zavarovanja terjatev z odstopom v zavarovanje in pravilom, da začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje na ločitvene pravice (glej drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP-a) ter da ima fiduciar tudi v postopkih zaradi insolventnosti pravico do zunajsodne izvršitve zavarovanja. Potrjena prisilna poravnava nima učinkov za: 1. zavarovane terjatve; 2. prednostne terjatve in 3. izločitvene pravice. potrjena prisilna poravnava tudi ne učinkuje za terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev. Začetek postopka prisilne poravnave torej ne učinkuje na ločitvene pravice oziroma na terjatve, ki so zavarovane z ločitvenimi pravicami (prvi in drugi odstavek 213. člena ZFPPIPP-a; drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP-a). posledično ločitveni upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi glede zavarovane terjatve (1. točka tretjega odstavka 200. člena ZFPPIPP-a), razen če je z dolžnikom sklenil dogovor iz petega odstavka 200. člena ZFPPIPP-a (glede odložitve dospelosti zavarovane terjatve) oz. pod pogoji 221.n člena ZFPPIPP-a (glede odložitve dospelosti zavarovane terjatve in znižanja obrestne mere oziroma preoblikovanja ločitvenih pravic v skupne ločitvene pravice). Če ločitveni upnik ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana z ločitveno pravico, učinkuje za neplačani del potrjena prisilna poravnava (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP-a).

Tudi v predlogu strokovnih pripomb k predlogu novele ZFPPIPP-H, ki je trenutno v strokovnem usklajevanju, je jasno zapisano ravno to, kar smo razložili. V tem smislu je treba te položaje razlagati že zdaj. V predlaganem novem 167.b členu strokovnih pripomb k predlogu novele ZFPPIPP-H je smiselno določeno, da tudi kadar prisilna poravnava vključuje prestrukturiranje zavarovanih terjatev, to ne vpliva na pravico ločitvenega upnika, da zunajsodno izvrši zavarovanje, če gre za ločitveno pravico, katere predmet je terjatev insolventnega dolžnika do njegovega dolžnika.²²

Kar zadeva kontinuiteto nastajanja ločitvene pravice tudi po začetku prisilne poravnave (ves čas neprekinjeno, dokler nastajajo terjatve fiducianta do njegovega dolžnika), nas ne sme motiti pravilo prvega odstavka 160. člena ZFPPIPP-a, ki določa, da nastanejo pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Mišljene so zavarovane terjatve in ne fiduciarno prenesene terjatve, ki nastajajo tudi po začetku postopka prisilne poravnave ter prehajajo v premoženje fiduciarja. Na tak pravni položaj tudi nima vpliva 151. člen ZFPPIPP-a, ki omeji poslovno sposobnost dolžnika. Prehajanje vnaprej (anticipirano) fiduciarno odstopljenih terjatev v premoženje fiduciarja (v zavarovanje) nastopi samodejno z nastankom vsake posamične terjatve. Ne gre za posebno razpolaganje (pravna dejanja) dolžnika prisilne poravnave.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe

* Renato Vrenčur, doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, renato.vrencur@um.si.

1. Glej prvi odstavek 115. člena ZIZ-a. Glej tudi odločbo VSL, sodba in sklep II Cp 119/2018, 12. 9. 2018: S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo.

2. VSL, sklep III Ip 3773/2017, 13. 2. 2018: Gola procesna aktivna legitimacija novega upnika dolžniku prenesene terjatve ne poslabša pravnega položaja. Pravni položaj stranke spreminjajo odločitve o pravicah, obveznostih in pravnih koristih stranke. Gre za spremembe v pravnem položaju in le na take položaje oziroma spremembe teh je mogoče opreti pravni interes stranke. Druge vrste interesov (zasebni interesi, na primer ekonomski interes, neugodnosti, ki so posledica tega, da je stranka lahko toženec v pravdnem postopku ...) pravno niso upoštevne. Sklep o prenosu terjatve je torej zgolj izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika. Dolžnikovemu dolžniku je zagotovljena nevtralnost njegovega pravnega položaja tudi zoper pridobitelja (upnika v tem postopku). ZIZ ureja zgolj procesna pravila (prisilne) cesije, v druge institute materialnopravne narave, ki jih določa OZ, pa ZIZ ne posega oziroma jih ne spreminja. Zato dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve. Nedoločene terjatve ni mogoče niti zarubiti niti prenesti v izterjavo ...

3. Za razliko pri prenosu namesto plačila preide zarubljena terjatev do prenesenega zneska na upnika z učinkom odplačnega odstopa terjatve. Če je prenesena terjatev zavarovana z zastavno pravico, ki je vpisana v zemljiško knjigo, prenese sodišče po uradni dolžnosti tudi zastavno pravico na upnika. Upnik, na katerega je bila prenesena terjatev namesto plačila, je s samim prenosom poplačan toliko, kolikor znaša ta terjatev. To ne posega v pravila o dolžnikovi odgovornosti za resničnost in izterljivost prenesene terjatve (glej 127. člen ZIZ-a).

4. Glej pri Juhart v Plavšak, Juhart, Vrenčur, 2009, str. 1117. Glej tudi odločbo Vsl, sodba II Cp 481/2017, 15. 2. 2018.

5. Za »prisilni« prenos terjatve v izterjavo gre zato, ker poslovno voljo cedenta (izvršilnega dolžnika) za prenos terjatve nadomešča pravnomočni sklep sodišča o prenosu terjatve v izterjavo.

6. Zelo jasno o tem tudi VS, sodba III Ips 47/2018-3, 18. 12. 2018.

7. Primerjaj zlasti VS, sodba III Ips 12/2020-3, 16. 6. 2020.

8. Primerjaj tudi VS, sodba III Ips 57/2018, 25. 9. 2018.

9. Tč. od 13 do 17 v odločbi VSL, sklep I Cpg 1216/2106, 7. 3. 2018:

1. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila ista terjatev upnika H. do tožeče stranke: a) predmet pogodbenega odstopa in zastave bodoče terjatve in b) izvršilno sredstvo iz sklepa o izvršbi, s katerim je bila ta bodoča terjatev zarubljena. Iz razlogov sodbe ne izhaja, da je bila in kako je bila zarubljena terjatev tudi prisilno prenesena od upnika H. na upnika iz sklepov o izvršbi, prav tako tudi ne višina in zapadlost navedene terjatve.
2. Če je bila prisilno zarubljena ista terjatev, ki je bila predmet pogodbenega prenosa, to pa je bila bodoča terjatev, pomeni, da je bila tudi zarubljena kot sredstvo izvršbe bodoča terjatev upnika H. do tožeče stranke (v obeh primerih odvisna od pogoja, če bo družba H. tožeči stranki prodala elektriko). Tudi v izvršilnem postopku lahko upnik predlaga kot sredstvo izvršbe bodočo terjatev svojega dolžnika do njegovega dolžnika. Sodna praksa dopušča tudi rubež bodočih terjatev, posledično pa pri tem poudarja, da se prisilno (s sredstvi izvršbe) dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno – če nastane, in v obsegu, v katerem nastane. To pa za konkretni primer, kot ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, pomeni, da s samim rubežem bodočeterjatveupnika H. do tožeče stranke izjava upnika H. toženi stranki N. o odstopu terjatve še ni izgubila učinka, saj terjatev, ki je bila zarubljena, ob izdaji sklepa o njenem rubežu sploh še ni nastala. Ko pa je terjatev upnika H. do tožeče stranke iz naslova prodane električne energije nastala, je v istem naslednjem trenutku začela učinkovati: a) njegova izjava toženi stranki N. o prenosu te terjatvenanjo; nastopile pa so tudi b) posledice iz 107. člena ZIZ-a. Ker se učinki in posledice, ki so nastopile v istem trenutku, med seboj izključujejo, pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na vprašanje, kateri upnik ima na terjatvi prednost.
3. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pri presoji, kdo ima na terjatvi močnejšo pravico, dalo prednost upnikoma, ki sta dosegla prisilni rubež terjatve, s katerim je bilo upniku H. prepovedano razpolaganje s terjatvijo do tožeče stranke pred pogodbenim razpolaganjem upnika H. s terjatvijo do tožeče stranke v korist tožene stranke, čemur tožena stranka utemeljeno nasprotuje. Izjava prenosnika terjatve, da jo prenaša na pridobitelja, omogoča pridobitelju singularno pravno nasledstvo in aktivno legitimacijo, da terjatev zoper dolžnikovega dolžnika iztoži. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve, ki sledi rubežu, pa nadomešča pomanjkanje voljne komponente odstopa terjatve na dolžnikovi strani, na podlagi katere upnik v izvršilnem postopku pridobi šele aktivno legitimacijo, da terjatev iztoži zoper dolžnikovega dolžnika. Sklep o rubežu ne nalaga dolžnikovemu dolžniku, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni neposredno upniku, zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka storila prav, da je terjatve najprej plačala drugo- in tretjetoženi stranki po sklepih o izvršbi, nato pa razliko, če je višina zarubljene terjatve to dopuščala, nakazala prvotoženi stranki. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja ugotovitev, da je sodišče v izvršilnem postopku izdalo sklep o prenosu terjatve na upnika, ki sta predlagala izvršbo (114. člen ZIZ-a in naslednji). Če pa je tožeča stranka v izvršilnem postopku brez sklepa o prenosu terjatve priznala obstoj iste terjatve upnika H. do nje upnikom izvršilnega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje pred zaključkom o pravilnem ravnanju tožeče stranke navesti odločilna dejstva o učinkih take izjave dolžnikovega dolžnika na razmerje med njim in toženo stranko N. kot pogodbeno zastavno upnico.
4. Tožena stranka N. je trdila, da so vsa odločilna dejstva, ki so bila vezana na uresničitev odložnega pogoja (primerjaj z drugim odstavkom 59. člena OZ-ja) nastala ob pogodbeni zastavi prej od tistih, ki so v zvezi z rubežem terjatve. Glede na to utemeljeno izpodbija materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podala relevantnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je upnik H. nanjo veljavno prenesel sporno terjatev (ki naj bi predstavljala glavnico 79.452,78 EUR in zamudne obresti v višini 5.246,18 EUR – glej prilogo B14), preden mu je bil prenos te terjatve prisilno prepovedan. Zato zmotno ni presojalo kot relevantnih dokazov, s katerimi je tožena stranka N. dokazovala, da je imela boljši vrstni red za poplačilo svojih terjatev do družbe H. iz terjatve upnice H. do tožeče stranke od vrstnega reda, ki naj bi ga pridobile za isto terjatev drugo- in tretjetoženka na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi. Navedena dejstva so pomembna za presojo njenih trditev o tem, da v trenutku, ko je pobotala terjatve, ni zaradi nobenega razloga prenehal učinek izjave volje zastavnega upnika, da tožeča stranka plača njegovo terjatev toženi stranki N. za poplačilo dolga, ki ga je imela družba H. do N. iz naslova kreditne pogodbe. Sicer pa je bilo trditveno in dokazno breme o tem, konkretno katere terjatve upnika H. do nje (njihovo višino, nastanek in datum zapadlosti) je na podlagi izdanih sklepov o izvršbi plačala tožeča stranka namesto upniku N. drugima dvema upnikoma družbe H., na tožeči stranki, kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati oziroma s tožečo stranko ta dejstva v materialnem procesnem vodstvu razčistiti.
5. Pri zastavi in rubežu bodočih terjatev in konkurence med različnimi upniki je pomembno ugotoviti, kdaj je posamezna terjatev nastala oziroma kdaj se je spremenila iz bodoče v sedanjo in ali je šlo za eno terjatev in kolikšna je bila njena višina, ali pa za več posameznih terjatev. Koliko je sploh dolgovala tožeča stranka družbi H., sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti njegove ocene, s katero je presojo o neutemeljenosti pobotanja terjatev tožene stranke oprlo tudi na zaključek, da ne bi bilo pravično, da je tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik (visok) dolg plačala kar dvakrat, in to kljub njenemu nasprotovanju in pojasnilu prvotoženi stranki.

10. Glej pri Vrenčur, 2019, str. 34-35. Glej tudi VS, sodba III Ips 86/2013, 14. 7. 2015, in VS, sodba III Ips 8/2007, 4. 6. 2008.

11. Primerjaj Juhart v Plavšak, Juhart, Vrenčur, 2009, str. 1117. 12. VSL, sklep III Ip 3773/2017, 13. 2. 2018.

13. VSL, sodna I Cp 240/2018, 4. 7. 2018: V prvem odstavku 107. člena ZIZ-a je povsem jasno določeno, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ-ja). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za »prisilno« cesijo, ne za »prisilno« zastavno pravico. Določba tretjega odstavka 107. člena ZIZ-a ima svoj pomen v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice in s tem vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ-a določala posledice rubeža denarne terjatve.

14. Glej tudi pri Vrenčur, 2019, str. 20-21.

15. Vsl, sodba I Cpg 1180/2015, 24. 11. 2015; glej tudi VSM, sodba in sklep I Cpg 231/2017, 7. 12. 2017; VS, sodba III Ips 101/2013, 11. 11. 2014.

16. Glej tudi odločbo VSL, sklep II Cpg 844/2001, 14.3.2002: Sklep o rubežu je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Glej tudi odločbo Vs, sodba III Ips 101/2013, 11. 11. 2014: Da bi zadostili standardu konkretiziranosti, bi morale biti terjatve v tožbenem zahtevku konkretno opredeljene (z zneski, dolžniki, datumom zapadlosti itd.). Glej tudi pri Vrenčur, 2019, str. 258. Vsl, sklep III Ip 3773/2017, 13. 2. 2018: Nedoločene terjatve ni mogoče niti zarubiti niti prenesti v izterjavo.

17. Glej podrobneje pri Vrenčur, 2019, str. 38. Glej tudi VS, sklep III Ips 52/2011, 20. 3. 2012; VSL, sklep Cst 154/2015, 24. 3. 2015.

18. VS, sodba III Ips 115/2015 z dne 25. 10. 2016.

19. VS, sodba III Ips 115/2015 z dne 25. 10. 2016.

20. VS, sodba III Ips 101/2013 z dne 11. 11. 2014.

21. Vrenčur v Juhart, Tratnik, Vrenčur, 2016, str. 1013.

22. Strokovne pripombe k delovnemu gradivu predloga novele ZFPPIPP-H (EVA 2016-2030-0030) z dne 14. 1. 2021.