TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2301/2019 z dne 12. 2. 2020 se zavrne.   Pritožniki sami nosijo svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Iz pravice do povračila škode po 26. členu Ustave izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila. Vendar pa je ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti praviloma mogoče zahtevati v ustreznih postopkih, ki so primarno pravno varstvo. Šele če ta sistem varstva v posameznem primeru ne omogoča pravnega varstva, sledi odškodninska odgovornost države kot sekundarno pravno varstvo.   Stališče Višjega sodišča, da morajo pritožniki na utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper državo najprej izkoristiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru, je glede na sekundarno naravo odškodninske odgovornosti države za protipravno oblastno ravnanje pravilno.    Obrazložitev Višjega sodišča, da imajo pritožniki v okviru pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru tudi možnosti za uspeh, je glede na potek zakonsko določenega roka za vložitev pobude sicer napačna, vendar kot takšna ne pomeni kršitve nobene ustavne pravice. Vprašanje izpolnjevanja roka kot procesne predpostavke je namreč v domeni strank.