TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba ESČP, Bogdan proti Ukrajini, št. 3016/16, 8. februar 2024

Senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Bogdan proti Ukrajini z dne 8. februarja 2024 odločal o vprašanju kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena in kršitve pravice do zagovornika po lastni izbiri iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožnik Valerij Pavlovič Bogdan je zatrjeval, da je bila njegova odpoved pravici do zagovornika na policijski postaji neveljavna, saj jo je podal v času, ko je zaradi odvisnosti od prepovedanih drog trpel zaradi odtegnitevnih simpotomov.¹

Dejansko stanje

Pritožnik je prvič prišel v stik s policijo 14. aprila 2014, ko sta policista v okviru preiskave tatvine predmetov gospodu P., ki se je zgodila v jutranjih urah istega dne, prejela informacijo o morebitni prodaji odtujenih predmetov. Ko sta na kraju prodaje opazila posameznike, ki so odtujene predmete nalagali v avtomobil, sta sledila pritožniku in ga ustavila okoli polnoči. Ker je v pogovoru priznal, da je zagrešil več tatvin, vključno s tisto v garaži gospoda P., sta ga policista povabila na policijsko postajo, kjer je bil v jutranjih urah 15. aprila 2014 zaslišan o storjenih kaznivih dejanjih. Policisti so 16. aprila 2014 sestavili zapisnik, da je bil pritožnik tega dne obveščen, da je osumljen storitve kaznivega dejanja velike tatvine in da ima pravico do zagovornika, ki si ga lahko izbere sam ali pa mu bo postavljen na stroške države. Pritožnik in policist sta podpisala zapisnik, pri čemer je pritožnik lastnoročno dopisal, da »trenutno zavrača pomoč zagovornika, vendar to ni povezano z njegovim finančnim položajem«. Pozneje istega dne je policija na kraju kaznivega dejanja opravila rekonstrukcijo le-tega, v kateri sodeloval tudi pritožnik, ki je pokazal, kako je izvršil tatvino. Njegove izjave so bile vključene v policijsko poročilo, policija je posnela tudi fotografije. Naslednjega dne je bil pritožnik aretiran.²

Lokalni center za zdravljenje odvisnosti je 13. maja 2014 preiskovalni organ obvestil, da pritožnika od 18. aprila 2014 obravnavajo kot ambulantnega bolnika zaradi psihičnih in vedenjskih motenj, ki jih povzroča uživanje opioidov in amfetaminov. Pritožnik je med sojenjem pred prvostopenjskim sodiščem zahteval zagovornika, ki mu je bil dodeljen 4. julija 2014. Krivde ni priznal, predhodno priznanje krivde je pripisal psihičnemu in fizičnemu nasilju policistov, zaradi česar je v centru za pridržanje večkrat potreboval zdravniško pomoč. Prvostopenjsko sodišče je pritožnika 26. decembra 2014 spoznalo za krivega kaznivega dejanja vloma, pritožnikove navedbe, da je priznanje podal pod pritiskom, so bile neutemeljene, odpovedal se je pravici do zagovornika in zakon ni zahteval obvezne udeležbe le-tega.³

Pritožbi zagovornika na regionalno sodišče ter višje specializirano civilno in kazensko sodišče sta bili neuspešni. Namestnik generalnega državnega tožilca in pritožnikov zagovornik sta na Vrhovno sodišče Ukrajine vložila zahtevo za izredno revizijo zoper sodbo višjega specializiranega sodišča, v kateri sta zatrjevala, da odločitev višjega specializiranega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede možnosti, da se obtoženec v kazenskem postopku veljavno odpove svoji pravici do zagovornika brez navzročnosti le-tega. Sklicujoč se na sodno prakso višjega specializiranega sodišča, da opustitev obveznosti ni mogoča brez zagovornika, sta namestnik generalnega državnega tožilca in pritožnikov zagovornik Vrhovno sodišče pozvala k razveljavitvi odločitve višjega sodišča zaradi kršitve pravice do zagovornika. Pritožnikov zagovornik je prav tako znova izpostavil argumente iz predhodnih pritožb, v katerih je izpodbijal presojo dokazov prvostopenjskega sodišča in zlasti rezultate rekonstrukcije, saj ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je policija pritožniku pred rekonstrukcijo sugerirala, kaj mora reči in kaj mora pokazati, prav tako pa je pritožnik med rekonstrukcijo trpel zaradi zlorabe opiodiov in amfetaminov. Zaradi navedenega in zaradi odsotnosti zagovornika so bili dokazi vprašljivi.

Pritožnik je bil de facto aretiran že 14. aprila 2014 in ko je podpisal izjavo o odpovedi pravici do zagovornika, je bil v nedokumentiranem priporu, ne da bi mu bile pojasnjene njegove pravice, kar je v nasprotju s 5. členom EKČP. Ko je bil preiskovalni organ 18. aprila 2014 uradno obveščen o pritožnikovi duševni motnji, ki jo je povzročila zloraba prepovedanih drog, je to pomenilo, da zdaj obstaja zakonska zahteva po imenovanju zagovornika.⁴

Vrhovno sodišče je 21. aprila 2016 sicer revizijo dopustilo, saj so iz sodne prakse, ki sta jo navedla pobudnika, izhajale različne rešitve vprašanja, ali je za veljavnosti odpovedi pravici do zagovornika potrebna prisotnost zagovornika. Revizijo je potem zavrnilo s sklicevanjem na domačo zakonodajo, po kateri je za veljavno odpoved pravici do zagovornika potrebna navzočnost le-tega, ko je obdolženec zagovornika že imenoval oziroma mu je bil dodeljen, v pritožnikovem primeru pa ni bilo tako. Pritožniku je bila pravica do zagovornika ustrezno pojasnjena in se ji je odpovedal, prav tako takrat ni bilo nobenih indicev, da bi bila udeležba zagovornika obvezna. Nadalje je bilo zaradi pritožnikovih navedb o policijskem nasilju uvedenih več preiskav, a je bilo kar pet preiskav ustavljenih, nazadnje s sklepom 28. septembra 2018 zaradi pomanjkanja elementov kaznivega dejanja.⁵

Pritožba pred ESČP

Pritožnik se je v pritožbi pred ESČP skliceval na kršitev pravice do zagovornika iz 6. člena EKČP, ESČP pa je kot ustrezen del navedenega člena izpostavilo prvi odstavek in točko (c) tretjega odstavka ter pritožbo razglasilo za dopustno.⁶

Glede pravice vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da ga učinkovito brani zagovornik, je ESČP izpostavilo, da je to ena temeljnih značilnosti poštenega postopka in se lahko med preiskavo začasno omeji le, če za to obstajajo prepričljivi razlogi. Omejitev dostopa do pravne pomoči je dovoljena v izjemnih okoliščinah, biti mora začasne narave in temeljiti na individualni presoji posebnih okoliščin primera. Prepričljivi dokazi vlade, da je za preprečitev resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost nujno potrebna omejitev dostopa do pravne pomoči, lahko pomenijo prepričljiv razlog za omejitev navedene konvencijske pravice. Pri presoji obstoja prepričljivih razlogov je pomembno ugotoviti, ali je imela odločitev o omejitvi pravice podlago v domačem pravu ter ali sta bila obseg in vsebina kakršnihkoli omejitev dostopa do zagovornika dovolj natančno določena z zakonom, da bi vodila operativno odločanje odgovornih oseb. Vendar odsotnost prepričljivih razlogov za omejitev pravice do zagovornika v skladu s sodno prakso ESČP sama po sebi ne pomeni kršitve prvega odstavka in točke (c) tretjega odstavka 6. člena, temveč mora ESČP v tem primeru zelo natančno proučiti poštenost postopka. Za oceno poštenosti postopka, ki se presoja v vsaki zadevi posebej glede na vodenje postopka kot celote, je ESČP določilo neizčrpen seznam dejavnikov,⁷ ki se jih upošteva pri oceni vpliva postopkovnih pomanjkljivosti v predkazenski fazi na splošno poštenost kazenskega postopka.⁸

Hkrati je treba poudariti, da niti besedilo niti duh 6. člena posamezniku ne preprečujeta, da se po lastni volji, izrecno ali molče odpove pravici do jamstev poštenega sojenja, kar velja tudi za pravico do zagovornika. Da je takšna odpoved pravici učinkovita za doseganje namenov EKČP, mora biti določena na nedvoumen način in mora biti opremljena z minimalnimi zaščitnimi ukrepi, sorazmernimi z njeno pomembnostjo. Preden lahko rečemo, da se je obdolženec molče odpovedal pomembni pravici iz 6. člena, je treba dokazati, da je lahko razumno predvidel posledice svojega ravnanja, prav tako odpoved ne sme biti v nasprotju z nobenim pomembnim javnim interesom.⁹

Glede položaja pritožnika v zgodnji fazi domače preiskave je ESČP, upoštevajoč njegove izjave, ki so med celotnim postopkom ostale nespremenjene in bile skladne ter verodostojne glede na okoliščine primera, zaključilo, da obstajajo indici o njegovi de facto aretaciji 14. aprila 2014 in odvzemu prostosti do 16. aprila 2014, ko je bil tudi uradno aretiran. Nasprotno pa so navedbe policistov, da je pritožnik 15. aprila 2014 zapustil policijsko postajo in bil naslednjega ponovno aretiran, pri čemer odhod s policijske postaje ni bil zabeležen, vzbujale dvom o popolnosti navedb. Ker so, ko je bil pritožnik aretiran, obstajali razlogi za sum, da je vpleten v kaznivo dejanje, bi moral biti od takrat dalje obravnavan kot osumljenec v avtonomnem pomenu EKČP, kar zahteva spoštovanje pravic iz 6. člena, zlasti pravice do zagovornika, ki bi morala biti spoštovana tudi med rekonstrukcijo kaznivega dejanja. Policisti so pritožnika zaslišali in informacije, pridobljene iz neformalnih pogovorov, uporabili, da so našli ukradene predmete, pri čemer so ga o pravici do zagovornika obvestili kasneje, šele naslednji dan. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da je treba vsak pogovor med pridržanim osumljencem in policijo obravnavati kot uradni stik, ki ga ni mogoče označiti za neuraden razgovor ali zaslišanje.¹⁰

Pri presoji veljavnosti odpovedi pravici do zagovornika dejstvo, da pritožnikove trditve pred domačimi sodišči o slabem ravnanju niso bile podprte z dokazi, ni zadostovalo za ugotovitev, da je bila odpoved pravici veljavna. Pritožnik je pred domačimi sodišči nasprotoval veljavnosti odpovedi, ker ob podpisu odpovedi ni bil prisoten zagovornik in ker je trpel zaradi psihičnih in telesnih učinkov zasvojenosti z drogami in odtegnitvenega sindroma. Odsotnost zagovornika ob podpisu ni pomenila neveljavnosti odpovedi za namene 6. člena EKČP. Prav tako je Vrhovno sodišča razlagalo domačo zakonodajo tako, da prisotnost zagovornika ni potrebna za veljavno odpoved pravici, če zagovornik še ni bil imenovan.¹¹

Pritožnik je bil v času de facto aretacije 14. aprila 2014 in ko je podpisal odpoved pravici do odvetnika 16. aprila 2014 odvisen od prepovedanih drog. ESČP je, ker ni bilo nobenih dokazov, da je imel pritožnik v času, ko je bil pod nadzorom policije, dostop do prepovedanih drog ali nadomestne terapije, njegovo trditev o odtegnitvenih simptomih v času podpisa odpovedi pravici štelo za verodostojno. V preteklosti je ESČP že odločilo, da izjave o priznanju, dane med nedokumentiranim pridržanjem, skupaj z dokazi o nepojasnjenih poškodbah, ustvarijo vtis o neprostovoljnosti podaje izjav. Kljub temu da v pritožnikovem primeru ni bilo dokazov o poškodbah in pritožnikove obtožbe o fizičnem nasilju niso bile utemeljene, so se pojavili podobni pomisleki. Dvom o prostovoljni naravi pritožnikove odpovedi je temeljil na okoliščinah pritožnikovega nedokumentiranega pridržanja, skupaj z verodostojnimi trditvami, da je v času odpovedi pravici do zagovornika trpel za odtegnitvenimi simptomi.¹²

Domača sodišča bi v takih okoliščinah najprej morala na prepričljiv način ugotoviti, ali je bila odpoved pravici do zagovornika kljub opisanim težavam pritožnika prostovoljna in veljavna. Sodišča niso nasprotovala trditvi, da bi pritožnikova diagnoza psiholoških in vedenjskih motenj, povezanih z odvisnostjo, načeloma pomenila oviro za veljavno odpoved pravici do zagovornika po domači zakonodaji, upoštevajoč domačo sodno prakso pa je zaradi pritožnikove diagnoze obstajala možnost, da se ga uvrsti v kategorijo posameznikov, za katere zaradi duševne motnje velja zakonska prepoved veljavne odpovedi. Kljub temu da so sodišča sprva ugotovila, da so oblasti za pritožnikovo zasvojenost izvedele šele maja 2014, ko so bile preiskovalne dejavnosti z njegovim sodelovanjem zaključene, in se pri tem niso opredelila do informacije, da je najpozneje od 17. aprila 2014 dalje, torej dan po tem, ko je pritožnik podpisal odpoved pravici do zagovornika in kaznivo dejanje priznal, zaradi odtegnitvenih simptomov večkrat potreboval zdravniško pomoč, kot tudi ne glede tega, kako je lahko bil pritožnik brez vednosti oblasti v času pripora prijavljen v centru za zdravljenje odvisnosti, so se njihove ugotovitve izkazale za napačne. Policija je namreč vedela za pritožnikovo odvisnost že od samega začetka preiskave, ko je že bil pod njenim nadzorom, zaradi česar v skladu z domačo sodno prakso njegove odpovedi pravici do zagovornika ni bilo mogoče sprejeti. Domača zakonodaja je načeloma vzpostavila varovalko za takšne situacije, a se je ta zaradi ravnanja policistov izkazala za neučinkovito.¹³

Nadalje pritožnik pred podpisom odpovedi pravici do zagovornika ni bil poučen o pravici do molka. Čeprav sta pravica do molka in pravica do zagovornika različni pravici ter odpoved eni ne pomeni odpovedi drugi, se pravici dopolnjujeta, kajti osebam v policijskem pridržanju mora biti še toliko bolj zagotovljena pomoč zagovornika takrat, ko predhodno niso bile obveščene o pravici do molka. Čeprav pritožnik ni zatrjeval kršitve pravice do molka, je odsotnost obvestila o le-tej pomemben dejavnik, ki dodatno spodkopava veljavnost njegove odpovedi pravici do zagovornika.¹⁴

Sklep

Ob upoštevanju navedenega je ESČP zaključilo, da se pritožnik ni veljavno odpovedal pravici od odvetnika; ESČP je zato moralo odgovoriti tudi na vprašanje, ali je bila odsotnost odvetnika upravičena z utemeljenim razlogom, ob čemer je ugotovilo, da takšen razlog ni obstajal.¹⁵

ESČP je nadalje pri presoji splošne poštenosti postopka upoštevalo, da je bil pritožnik do neke mere zaradi svojega zdravstvenega stanja ranljiv in da so bile izpodbijane izjave neposredno obremenilne, ker so izhajale iz začetka preiskave in so oblikovale način, na katerega so oblasti pristopile k preiskavi, ter posledično tudi zelo pomemben del dokazov zoper pritožnika. Čeprav izjave, ki jih je pritožnik podal 15. aprila 2014, preden je bil obveščen o pravici do zagovornika, kot take niso bile uporabljene zoper njega, so organom kljub temu omogočile, da so z iskanjem in vrnitvijo ukradenega blaga pridobili dodatne dokaze zoper njega. Pritožniku se je morda zdelo, da bi zanj lahko bilo škodljivo, če bi izjave spremenil, potem ko je bil seznanjen s pravico do zagovornika in ko je bila rekonstrukcija kaznivega dejanja že opravljena.¹⁶

Neuspeh domačih sodišč, da bi naslovila veljavnost pritožnikove odpovedi pravici do zagovornika, je imel zelo resne posledice za splošno poštenost sojenja. Ocena duševnega stanja pritožnika med rekonstrukcijo kaznivega dejanja je bila površna in njegovi očitki glede kršitve pravice do zagovornika niso bili zadostno obravnavani. Čeprav je v domači sodni praksi obstajalo izključitveno pravilo, se to ni uporabljalo. ¹⁷

Posledično ESČP ob strogem nadzoru ni bilo prepričano, da je kazenski postopek, gledano kot celota, odpravil procesne pomanjkljivosti iz prvih dni preiskave. Vlada ni prepričljivo dokazala, zakaj izjemoma in v posebnih okoliščinah obravnavanega primera splošna poštenost sojenja ni bila nepopravljivo prizadeta zaradi omejitve pritožnikovega dostopa do zagovornika. ¹⁸

ESČP je ugotovilo kršitev pravic iz prvega odstavka in točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP ter pritožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo.¹⁹

¹ Točke 1, 31 in 32 sodbe.

² Ibid., točke 7, 8 in 24.

³ Ibid., točke 12, 13 in 15.

⁴ Ibid., točke 16 in 18–20.

⁵ Ibid., točki 21 in 25.

⁶ Ibid., točke 31–33.

⁷ Posebna ranljivost pritožnika zaradi starosti ali duševne sposobnosti; pravni okvir predkazenskega postopka, dopustnost dokazov na sojenju in vprašanje, ali je bil pravni okvir upoštevan; možnost pritožnika izpodbijati pristnost dokazov in nasprotovati njihovi uporabi; kakovost dokazov in vprašanje, ali okoliščine, v katerih so bili pridobljeni, vzbujajo dvom o njihovi zanesljivosti ali točnosti, ob upoštevanju stopnje in narave morebitne prisile; če so bili dokazi pridobljeni nezakonito, vprašanje, kakšna je narava zadevne nezakonitosti in, če izhaja iz kršitve katerega drugega člena EKČP, kakšna je narava ugotovljene kršitve; v primeru izjave vprašanje, kakšna je narava izjave in ali je bila takoj preklicana ali spremenjena; vprašanje, za kakšen namen so bili uporabljeni dokazi, in zlasti, ali so bili dokazi sestavni ali pomemben del dokazov, na katerih je temeljila obsodba, ter vprašanje, kakšna je trdnost drugih dokazov v zadevi; vprašanje, ali so presojo krivde opravili poklicni sodniki ali porotniki, in v primeru slednjih, kakšna je bila vsebina morebitnih navodil poroti; teža javnega interesa pri preiskavi in kaznovanju.

⁸ Ibid., točke 40‒42 in 44.

⁹ Ibid., točka 45.

¹⁰ Ibid., točke 47–52.

¹¹ Ibid., točki 54 in 55.

¹² Ibid., točke 57–90.

¹³ Ibid., točke 61–65 in 67.

¹⁴ Ibid., točka 68.

¹⁵ Ibid., točki 70 in 71.

¹⁶ Ibid., točke 75–77.

¹⁷ Ibid., točki 79–80.

¹⁸ Ibid., točka 81.

¹⁹ Ibid., točki 82 in 86.