TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vojna v Bosni in Hercegovini se je končala leta 1995 s podpisom Splošnega okvirnega dogovora za mir v Bosni in Hercegovini (angl. General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina), ki je splošno poznan tudi kot Daytonski mirovni sporazum. Tega sestavlja tudi 11 aneksov in na podlagi Aneksa št. 10 je bil ustanovljen Urad Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino, ki je kot ad hoc mednarodna institucija pristojna za nadzor nad implementacijo civilnih vidikov Daytonskega mirovnega sporazuma. Leta 1997 je nato v Bonnu Svet za uresničitev miru kot telo, sestavljeno iz 55 držav in agencij podpornic miru v Bosni in Hercegovini, ki je bilo ustanovljeno leta 1995 na mirovni konferenci v Bosni in Hercegovini v Londonu, sprejel sklepe, ki se danes štejejo kot podlaga za podelitev dodatnih pristojnosti Visokemu predstavniku za Bosno in Hercegovino (tako imenovane Bonnske pristojnosti). Zaradi načina imenovanja trenutnega Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino Christiana Schmidta in njegovih ravnanj oziroma sprejetih odločitev pa je prišlo do razhajanj med Uradom Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter Republiko Srbsko kot ene od pogodbenih strank Aneksa št. 10, in sicer glede postopka imenovanja Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter njegovih pristojnosti. Posledice omenjenih razhajanj so resne, saj sta v regiji ogrožena mir in varnost, saj Republika Srbska trenutnemu Visokemu predstavniku za Bosno in Hercegovino ne priznava tega statusa in ne spoštuje njegovih odločitev.[1]

Prvo pravno vprašanje je, kakšen je postopek imenovanja Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino oziroma natančneje, ali Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino za veljavno imenovanje na položaj potrebuje potrditev Varnostnega sveta OZN. Dejstvo je, da Aneks št. 10 postopka imenovanja natančno ne ureja, saj je v I. členu Aneksa št. 10 omenjeno le to, da pogodbene stranke Aneksa št. 10 zahtevajo imenovanje Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino »v skladu z relevantnimi resolucijami Varnostnega sveta OZN«. Urad Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino je v skladu s V. členom Aneksa št. 10 kot končna avtoriteta za razlago Aneksa št. 10 zavzel stališče, da za veljavno imenovanje na položaj Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino pravno gledano ne potrebuje potrditve Varnostnega sveta OZN, saj to iz besedila I. člena Aneksa št. 10 ne izhaja. Na drugi strani Republika Srbska vztraja pri stališču, da Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino potrditev Varnostnega sveta OZN za veljavno imenovanje na položaj potrebuje, saj naj bi to izhajalo tudi iz dosedanje prakse imenovanja Visokih predstavnikov za Bosno in Hercegovino, ki jih je vse tako ali drugače podprl Varnostni svet OZN.

Drugo pravno vprašanje pa se nanaša na domet pristojnosti Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino oziroma natančneje, ali pristojnosti Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino vključujejo tudi zakonodajne (ali celo ustavne) pristojnosti. Daytonski mirovni sporazum namreč v II. členu Aneksa št. 10 določa pristojnosti Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino, ki se nanašajo na implementacijo različnih civilnih vidikov Daytonskega mirovnega sporazuma, šele tako imenovane Bonnske pristojnosti, na katere se sklicuje tudi Urad Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino, pa neposredno omenjajo možnost, da Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino lahko sprejme tudi vse tiste ukrepe, ki so po njegovi presoji nujni za zagotovitev implementacije Daytonskega mirovnega sporazuma po vsej Bosni in Hercegovini, vključno z začasnimi ukrepi, če pogodbene stranke Aneksa št. 10 ne morejo doseči sporazuma, in z ukrepi proti osebam, za katere Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino meni, da kršijo zaveze iz Daytonskega mirovnega sporazuma. Stališču Urada Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino nasprotuje Republika Srbska, ki meni, da Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino nima zakonodajnih pristojnosti, prav tako pa ne more avtoritativno podajati razlage ustavnega reda Bosne in Hercegovine (to je Aneksa št. 4).

Na koncu se postavlja vprašanje, kdo lahko ponudi rešitev nastale situacije in kot možen odgovor se ponudi OZN. Tako Generalna skupščina OZN kot tudi Varnosti svet OZN lahko vsak na svoj način ustrezno obravnavata situacijo v Bosni in Hercegovini glede na to, da pomeni grožnjo miru in varnosti v regiji. Sicer pa se kot najbolj optimalna pravna rešitev ponuja v tem, da se obe sporni vprašanji v skladu z Ustanovno listino OZN predloži v reševanje Meddržavnemu sodišču, ki s svojim svetovalnim mnenjem kot glavni sodni organ OZN lahko ponudi avtoritativno razlago Daytonskega mirovnega sporazuma, predvsem pa Aneksa št. 10, in s tem dokončno (po pravni poti) reši predstavljena razhajanja glede razlage Aneksa št. 10 k Daytonskemu mirovnemu sporazumu med Uradom Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter Republiko Srbsko.

Opombe:

* Mnenja in stališča v tem prispevku so v celoti avtorjeva in ne predstavljajo nujno tudi mnenj in stališč njegovega delodajalca.

[1] Pričujoče besedilo je pripravljen na podlagi daljšega strokovnega članka Marko Kranjec: Differences Relating to Interpretation of Annex 10 of the Dayton Peace Agreement between the Office of the High Representative for Bosnia and Herzegovina and Republika Srpska, v: Pravnik, št. 11-12/2023, str. 615–626 (v angleščini, z daljšim povzetkom v slovenskem jeziku).