TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Določbe 250. čl. ZPIZ-1 ne izključujejo uporabe določb 177. čl. tega zakona, saj gre za dva povsem različna pravna instituta. V 250. čl. je določena stvarna pristojnost toženca za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se navezuje na različne čase zavarovanja za različne zavarovalne primere, 177. čl. pa obravnava izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Zato je izpolnjen dejanski stan po 250. čl. ZPIZ-1, ki je ob nadalje izpolnjenih pogojih za pridobitev pravice do pokojnine iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko samo predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sploh lahko pride do izbire med pokojninami iz obveznega zavarovanja, torej do t.i. steka več pokojnin, ki ga urejajo določbe 177. člena navedenega zakona.

Glede uporabe in razlage določb 177. čl. zakona je bilo v ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. v zadevah Psp 390/2004, Psp 132/2005, Psp 559/2005) in Vrhovnega sodišča RS kot revizijskega sodišča (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005) že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki je že uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, glede na določbe 177. čl. zakona nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. To velja tudi za primer, ko zavarovanec uveljavlja pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine po sporazumu o socialni varnosti z drugo državo (v konkretnem primeru R Avstrijo), če je na podlagi istega pokojninskega obdobja (zavarovalne dobe, dopolnjene v R Sloveniji) že pridobil pravico do pokojnine v tretji državi (v BiH).