TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se:

- zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

''I. Sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in št.... z dne 6. 3. 2013 sta nezakonita in se razveljavita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 obračunati in plačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožeča stranka prejela, in plačo, ki bi jo prejela, če ne bi bila premeščena, od bruto plače odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 prijaviti v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter ji obračunati in zanjo plačati prispevek v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v roku 8 dni, pod izvršbo.''

- odločitev o stroških postopka glasi:

''V. Tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 350,59 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.''

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (ugodilni del II. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.

Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.