TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. 1. Revizija tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20. septembra 2005 se v delu, ki se nanaša na obsodilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo z a v r ž e, sicer pa se z a v r n e.

2. Revizija tožnikov zoper isto sodbo sodišča druge stopnje se z a v r n e.

II.

1. Revizija tožnikov zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 4. aprila 2006 se v delu, v katerem z njo izpodbijajo pravnomočno določitev o stroških postopka, z a v r ž e.

2. Reviziji prvega tožnika zoper isto sodbo sodišča druge stopnje se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odločitve o zamudnih obrestih delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku zamudne obresti od zneska 580.000 tedanjih SIT (sedaj 2420,30 EUR) tudi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere, medtem ko se v ostalem revizija prvega tožnika zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Pravico tožnika do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca je treba razlagati skrajno omejevalno, saj v zakonu nima neposredne opore, temveč je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena ZOR. Ta pa oškodovancu ne zagotavlja kaj več kot pravice do „povrnitve običajnih stroškov za pogreb“ svojca, pri čemer tudi ni zanemarljivo v sistem odškodninskega prava povzeto načelo zaprtega kroga oblik pravno priznane škode, niti zakonska opredelitev pojma premoženjske škode iz določbe 155. člena ZOR kot „zmanjšanje nekega premoženja“, ki mora biti izkazano ob upoštevanju vseh okoliščin primera (torej tudi morebitne „koristi“, vulgarno zreducirane na njen zgolj premoženjski pomen). Redukcija z intimnimi vzgibi pogojenega manifestiranja odnosa naklonjenosti do pokojnega svojca na „materialni strošek“ je namreč posebej občutljiva tudi z vidika civilizacijsko splošno sprejetih etičnih vrednot; po teh bi sedaj pokojni tudi v primeru preživetja bil deležen izkazovanja naklonjenosti bližnjih, povezanega s „stroški“, ki bi praviloma utegnili biti kvečjemu večji. Na to pokaže že preprosta primerjava stroškov priložnostnih in običajnih daril živečim svojcem s stroški za negovanje nagrobnega cvetja in svečo. Zadržan pristop v pravkar nakazani smeri je še zlasti utemeljen v primeru odnosa na relaciji staršev do otroka in ki se življenjsko izkustveno kaže v njihovi „večni“ skrbi za blagostanje (tudi že preskrbljenih) otrok, povezani tudi s stalnimi materialnimi stroški in izdatki.