TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

 

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). To načelo in načelo hitrosti postopka kažeta na namen posestnega varstva, ki je v začasni ureditvi spornega razmerja. Vendar pa toženec lahko v postopku zaradi motenja posesti ugovarja, da je v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobil pravico do posesti oziroma da je tožnik izgubil pravico do posesti. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je namreč mogoče zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti (81. člen ZTLR). V taki petitorni pravdi pa je tožnik izgubil pravico do posesti, saj mu je naložena izpraznitev nepremičnine, s tem pa tudi z njo povezano pravico posesti stvarne služnosti na sosednji parceli. Po načelu "petitorium absorbet posessorium" (če je torej v vzporednem postopku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti) tožnik torej ne more proti tožencema uveljavljati posestnega varstva. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno kljub pravilu iz 426. člena ZPP upoštevalo ugovor tožene stranke v zvezi s pravico do posesti, saj gre za izjemen primer, ko je pravico mogoče (in treba) upoštevati.