TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje.