TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del izreka glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke proti odločitvi o pravdnih stroških se delno ugodi in se izrek sodbe pod IV spremeni tako, da se znesek 16.428,89 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 17.014,49 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi odločitev o stroških.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.201,40 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.

Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.

Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.