TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi zahtevku, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je izvršba – na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 1274/1 in parcela 0000 1287/2, v lasti tretje tožene stranke do ½, in v lasti četrto tožene stranke do ½, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I 23/2021 z dne 22. 1. 2021 – nedopustna.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 3.173,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V konkurenci upnika s pogodbeno hipoteko na eni strani in imetnika lastninske pravice v pričakovanju na drugi strani je v sodni praksi varovan položaj hipotekarnega upnika. Varovanost upnikov s pogodbeno hipoteko je v sodni praksi uveljavljena zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru se hipotekarna upnika (prvi toženec in druga toženka) ne moreta uspešno sklicevati na to, da ob pridobitvi hipoteke nista vedela za razpolaganje s sporno nepremičnino v korist tožnice; tudi onadva sta se namreč odzvala na ponudbo za prodajo kmečkega gospodarstva in prejela obvestilo upravne enote o ponudbi. V obravnavanem primeru zato dejstvo, da upnika razpolagata s pogodbeno hipoteko, ni odločilno. Ob nastanku hipotekarnega razmerja sta namreč upnika vedela za pravni posel med tožnico in zemljiškoknjižnima lastnicama. Pravilna je ugotovitev, da z razpolagalnim poslom, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice na pravnopogodben način, tožnica ne razpolaga. Da tožnica z vknjižbenim dovoljenjem ne razpolaga (razpolagalni pravni posel ni bil sklenjen) in da je bil zavezovalni pravni posel perfekten (odobren) kasneje, kot sta upnika pridobila pogodbeno zastavno pravico, sta sicer pomembni okoliščini, nista pa odločilni. Pri odločitvi je treba upoštevati tudi druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, ni jim pa – zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - dalo zadostne teže. Z vknjižbenim dovolilom tožnica res ne razpolaga, si je pa za sklenitev razpolagalnega posla – vse od dne, ko je sprejela ponudbo za nakup kmetijskega gospodarstva – aktivno prizadevala.

Tožnica si je torej v upravnem postopku, upravnih sporih in več pravdnih postopkih – nazadnje pa še v izvršilnem postopku – prizadevala in si še prizadeva za to, da kmetijsko gospodarstvo, ki sta ga tretja in četrta toženka ponudili v prodajo, ostane v lasti ponudnic; da ga bo kot predkupna upravičenka (z odobrenim pravnim poslom glede kmetijskih zemljišč) lahko prenesla v svojo last. Ni ji mogoče očitati, da bi za dosego tega cilja lahko nastopala drugače, bolj učinkovito. V postopkih, ki jih je za dosego tega cilja vodila, je bila uspešna. Tega pa ni mogoče trditi za prvega toženca in drugo toženko, ki sta tudi sprejela ponudbo za prodajo kmetijskega gospodarstva. V postopku za odobritev svojega pravnega posla nista bila uspešna.

V dolgotrajnem upravnem in sodnih postopkih je tožnica uspela doseči, da kmetijsko gospodarstvo, ki je predmet prodaje, ostane v lasti prodajalk oz. si s tožbo z dne 24. 2. 2022 za to še prizadeva. Postopek realizacije sklenjene pogodbe je speljan do te faze, da je pravni posel – glede prodaje kmetijskih zemljišč – odobren s strani upravne enote, vknjižbeno dovolilo (razpolagalni posel) pa se uveljavlja v pravdnem postopku. Z vknjižbenim dovolilom tožnica ne razpolaga zato, ker ga tretja in četrta toženka nista pripravljeni izdati, sodni postopki pa tečejo enormno dolgo; v vseh primerih na treh (v upravnem postopku celo na štirih) stopnjah. Ustavno neskladno bi bilo na ta pravni položaj aplicirati pravilo, da v primeru neobstoječega razpolagalnega posla lastninska pravica v pričakovanju ne obstoji oz. da se tožnici, ki se za izdajo vknjižbenega dovoljenja prizadeva že vse od leta 2007, odreče varstvo, ki gre imetnikom lastninske pravice v pričakovanju. To velja toliko bolj, ker prodajalki (tretja in četrta toženka), ki bi razpolagalni posel morali skleniti, sodelujeta s prvim tožencem in drugo toženko: v njuno korist sta na prodanih nepremičninah ustanovili zastavno pravico zaradi zavarovanja terjatve, ki je nastala zato, ker sta prodano kmetijsko gospodarstvo – pred odobritvijo pravnega posla – prenesli v posest prvega toženca in druge toženke in jima dovolili, da spreminjata njegovo stanje, vanj vlagata enormne vložke, ki jih nista sposobni poravnati. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 286/2012 že zavzelo stališče, da je treba prizadetemu omogočiti uveljavljanje pravnega varstva tudi, ko pride do zlorabe s pomočjo pravnih sredstev.