TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Starši so (krivdno) odgovorni za škodljivo ravnanje svojega polnoletnega umobolnega ali slaboumnega otroka (1. odst. 164. člena
ZOR), ki živi skupaj z njimi in starši zanj skrbijo, ker otrok očitno ni sposoben skrbeti sam zase ter tudi pred polnoletnostjo ni bil,
čeprav roditeljska pravica ni bila podaljšana s sklepom sodišča (118. čl. ZZZDR).

Izhodišče za presojo krivdne odgovornosti staršev (2. odst. 164. čl. ZOR) za škodljivo ravnanje polnoletnega umobolnega ali slaboumnega otroka v takšnih okoliščinah je tisti okvir nadzorstva, ki bi ga starši glede na zdravstveno stanje povzročitelja škode ob škodnem dogodku morali in mogli zagotoviti.

V obravnavanem primeru je revizijsko sodišče obravnavalo revizijo druge in tretje tožene stranke proti sodbi sodišča druge stopnje. Z izpodbijano sodbo je drugostopenjsko sodišče njuno pritožbo proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje, s katero je to sodišče odločilo, da sta drugi toženec in tretja toženka v celoti odgovorna za škodo, ki sta jo tožnika utrpela, ko je njuno gospodarsko poslopje prvi toženec (sin revidentov) zažgal, zavrnilo. Tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo ter v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa navedlo:

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je moč povzeti, da je sin drugega toženca in tretje toženke, ko je bil že polnoleten (ob škodnem dogodku je bil star približno 20 let), v stanju neprištevnosti, ki jo je pripisati njegovi duševni manjrazvitosti na ravni debilnosti, osebni spremenjenosti in piromanskim težnjam, 19.1.1986 požgal gospodarsko poslopje tožnikov. V letu 1985 je bil zaradi "zmerne duševne prizadetosti" pri Centru za socialno skrbstvo obravnavan kot invalid prve kategorije. Sodišči sta ugotovili še, da je že v času mladoletnosti kazal piromanske težnje in že požigal ter bil zato psihiatrično obravnavan. Sin revidentov je živel z njima na kmetiji, revidenta sta zanj skrbela ter ga nadzorovala, ker sta se zavedala njegove nagnjenosti k požiganju.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah se revizijsko sodišče strinja s presojo, da v primeru, ko slaboumna oseba živi skupaj s starši, ki zanjo skrbijo, ker sama zato očitno ni sposobna in tudi nikdar ni bila, nadzorovalna dolžnost staršev ni izključena (1.odst.164.čl.ZOR), čeprav je roditeljska pravica zaradi polnoletnosti otroka prenehala (1.odst.117.čl.Zakona o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih, Ur.l.SRS 15/76-1/89; v nadaljevanju ZZZDR) in ni bila podaljšana s sklepom sodišča (118.čl.ZZZDR). Podlaga za takšno sklepanje je po presoji revizijskega sodišča v določilu 2.odst.118.čl. ZZZDR. To določilo ureja podaljšanje roditeljske pravice v primeru, če je oseba že polnoletna, a v stanju te osebe ni opore za zakonito domnevo o njeni poslovni (in krivdni) sposobnosti, in predlog staršev za podaljšanje roditeljske pravice ni bil pravočasno (do polnoletnosti osebe) vložen. V takšnem primeru sme sodišče priznati roditeljsko pravico staršem in jo podaljšati čez otrokovo polnoletnost. Vsebinsko enako določa tudi 2.odst.59.čl.Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l.SRS 30/86; v nadaljevanju ZNP). Roditeljska pravica je v takšnem primeru podaljšana ex tunc, t.j.od njenega prenehanja. To pomeni, da ima dejansko (in neobhodno potrebno) izvrševanje roditeljske pravice čez polnoletnost slaboumne oz.duševno bolne osebe zaradi potrebe po celoviti oskrbi takšne osebe, posledice na področju zakonite domneve o pridobitvi poslovne sposobnosti osebe z nastopom polnoletnosti. Ustrezno temu pa so tudi staršem naložene dolžnosti, po vsebini enake izvrševanju roditeljske pravice. Izhodišče takšni ureditvi je v dejstvu, da so starši najprimernejši za zagotavljanje skrbi in pomoči svojemu otroku, ki jo je zaradi svojega stanja potreben tudi po polnoletnosti. Tako je najbolje poskrbljeno za varstvo interesov takšne osebe, saj bi bila sicer potrebna postavitev pod skrbništvo (2. odst. 178. čl. ZZZDR in 44.čl. ZNP).

S skrbjo za zadovoljevanje osnovnih potreb slaboumnega otroka po njegovi polnoletnosti pa so starši prevzeli tudi nadzorovalno
dolžnost (tudi ta je sestavni del roditeljske pravice). To pa se odraža na odškodninskem področju (1.odst.164.čl.ZOR). Odgovornost staršev za škodna ravnanja slaboumnega oz.duševno bolnega otroka v takšni situaciji je krivdna. Odgovornosti so starši prosti, če dokažejo, da so opravljali dolžno nadzorstvo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (2.odst.164.čl.ZOR). Njihove odgovornosti tako ni moč izenačevati z odgovornostjo staršev za škodno ravnanje otrok, ki še niso dopolnili sedem let (1.odst.165.čl.ZOR), kot to zmotno meni sodišče druge stopnje, ker je ZOR vprašanje odgovornosti za sicer načeloma deliktno sposobne osebe, ki niso zmožne razsojati zaradi slaboumnosti, duševne bolezni ali zaradi kakšnega drugega
vzroka, uredil drugače v določilu 164.čl.ZOR.

Sodišče druge stopnje je kljub stališču, da je odgovornost staršev v konkretnem primeru potrebno presojati po 1.odst.165.čl.ZOR, sklepalo, v čem sta drugi toženec in tretja toženka kršila svojo nadzorovalno dolžnost. Pri tem je zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje, da sta starša odgovorna zato, ker svojega sina, prvega toženca, nista spremljala, ko je šel ta zvečer k sosedu. Škodni dogodek bi preprečila z zagotovljenim spremstvom v obe smeri, kar bi bilo moč pričakovati že od povprečno skrbnih staršev, ki se zavedajo otrokove nezmožnosti obvladanja piromanskih teženj. Za takšno stališče, ki ima za posledico odgovornost drugega in tretje toženke v celoti za škodo tožnikov, pa po presoji revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje nista imeli opore v dosedanjih dejanskih ugotovitvah. Odločitev ostaja vprašljiva zlasti zaradi tega, ker doslej ni bilo ugotovljeno, kakšno nadzorovalno dolžnost je ob škodnem ravnavnju takrat diagnosticirano stanje prvega toženca sploh terjalo (npr.po
podatkih o dotedanjem zdravljenju sina drugega in tretje toženke). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil prvi toženec po požigih leta 1982 in 1985 zdravljen. Bil je torej strokovno obravnavan, očitno pa njegovo stanje ni narekovalo namestitve v ustrezen zdravstveni zavod, strokovno usposobljen za tovrstne bolnike. Nadalje je iz podatkov priloženega kazenskega spisa moč razbrati, da si izvedenci psihiatri niso bili edini, kolikšna ponovitvena nevarnost požiganja je pri prvem tožencu (tudi ob pravilnem zdravljenju) podana. Večje skrbnosti (stalno spremljanje staršev zaradi ponovitvene nevarnosti), kot so to ocenili strokovnjaki (psihiatri), pa staršem ni moč naložiti. Toda staršev tudi morebitna ugotovitev, da nista bila posebej opozorjena na posebno skrbnost pri nadzorstvu svojega sina, to dejstvo vendarle še ne oprošča njune odgovornosti za nastalo škodo v celoti. Pojma nadzorstva namreč ni moč razumeti zgolj kot čuvanje, temveč obsega vsakršno prizadevanje za pravilno ravnanje in vedenje koga drugega, v
konkretnem primeru za ravnanje svojega slaboumnega otroka, ki je namenjena preprečevanju možnih (in predvidljivih) škodnih ravnanj umobolne ali slaboumne osebe. Ob presoji odškodninske odgovornosti staršev tako ni nepomembno tudi vprašanje, izhajajoč pri tem iz ugotovitve, da je sin revidentov pred obravnavanim škodnim ravnanjem že požigal, na kakšen način je prišel do vžigalic, s katerimi je zanetil požar. Poleg tega starši s tem, ko so prevzeli skrb za svojega duševno manjrazvitega otroka, niso prevzeli le dolžnosti glede zadovoljevanja njegovih osnovnih vsakodnevnih potreb, temveč tudi za izvajanje priporočenega zdravljenja. Zato bo v nadaljevanju postopka potrebno ugotoviti, ali sta drugi toženec in tretja toženka skrbela za realizacijo terapevtskih ukrepov in ali je obravnavano škodno ravnanje v vzročni zvezi z morebitnimi opustitvami jemanja takrat predpisanih zdravil.

Drugi toženec in tretja toženka pa seveda lahko za morebitne opustitve oz.nezadostno skrbnost pri nadzorstvu svojega polnoletnega slaboumnega otroka odgovarjata le v obsegu svoje krivde. Ob presoji le-te je potrebno izhajati iz primerjave ravnanja povprečno skrbnih staršev, ki živijo v kraju oz.bližnji okolici, v kateri živi tudi družina B. Končno pa v obravnavanem primeru ob presojanju obsega odgovornosti staršev ne bo moč mimo morebitnih opustitev svojih dolžnosti, ki jih imajo na področju skrbi za duševno manjrazvite in bolne polnoletne osebe, ki ne morejo skrbeti same zase, tudi pristojni Centri za socialno delo (npr.45.čl.ZNP in nasl. ter 178.čl.ZZZDR in nasl). Teh ni moč naprtiti v breme staršev, zlasti še zato, ker iz podatkov v spisu izhaja, da so bile razmere pri družini B. pristojnemu Centru za socialno delo znane (l.št.20 in že omenjeni kazenski spis, l.št. 38).