TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in prva toženka sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohram ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina, torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren. Nevarnost za zdrs, torej povečana zdrsljivost je bila posledica vlage, ki pa je na krajih, ki so izpostavljeni zunanjim vplivom, pričakovan pojav, ki ga mora vsak vzeti v ozir in predstavlja običajno, vsakodnevno tveganje. Odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, torej delodajalca, niti druge toženke, torej občine kot lastnice vodohrama, torej ni.

Tožnik konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca prve tožene stranke, ki bo moglo odvrniti škodo, niti ni izpostavil, pač pa izhaja iz nesrečne posledice, za katero pravi, da bi jo delodajalec moral preprečiti. Teoretično in gledano za nazaj bi seveda vsak dodatni varnostni ukrep izboljšal varnostno situacijo, kar se tiče zdrsa, npr. premaz pločevine s protizdrsnim premazom (to pove tudi izvedenec). Vendar je ključno, da delodajalec tega ni bil dolžan storiti. Ni zatrjevano, da bi se inoxa sploh ne smelo uporabljati na pohodnih površinah, čeprav je splošno znano, da drsi. Da bi bili vsi inox delčki površin (javnih in delovnih) premazani, je nerazumna, neživljenjska zahteva, in je taka tudi nasproti delodajalcu.