TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ugotovi se, da je pri obdolženemu A. A. pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, še podan.

Ob presoji sorazmernosti med interesom države, da zoper obdolženca uspešno izpelje kazenski postopek na eni strani, in posegom v pravico do njegove osebne svobode na drugi strani, je pritožbeno sodišče zaključilo, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile v obdolženčevo korist, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge iz že omenjenih sklepov in hkrati ocenjuje, da je pripor še vedno edini, nujni in torej neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in za odvrnitev nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstna oziroma podobna kazniva dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenega dvoma v priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj gre za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri tem pa tudi obdolženčeve osebne okoliščine, zlasti v zvezi z njegovo obsežno predkaznovanostjo in vztrajnostjo pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne dopuščajo drugačne odločitve od sprejete v izreku tega sklepa. Glede na realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje Republike Slovenije zapustil in se na tak način uspešno izognil pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka in izvršitvi izrečene kazni zapora ob razlogih v že navedenih sklepih prvostopnega in pritožbenega sodišča, tako tudi ni dvoma o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka, vse do njegovega pravnomočnega končanja. Glede na višino izrečene kazni za očitano kaznivo dejanje in dejstvo, da je obdolženec v priporu od 4. 8. 2022 dalje, pa je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep in v skladu z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije.