TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Odpust obveznosti predstavlja po eni strani pravno dobroto za dolžnika, po drugi strani pa pomeni poseg v ustavno varovane pravice upnikov. Zato je potrebno poiskati ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si interesi obeh strani. Dolžnik v pritožbi ne navaja, da z obveznostjo sodelovanja z upraviteljem ni bil seznanjen, niti ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča o številnih pozivih upravitelja, na katere se ni odzval oziroma se je nanje odzval nedopustno pozno. Glede na seznanjenost dolžnika z obveznostjo mesečnega poročanja upravitelju vsako nadaljnje pozivanje upravitelja pomeni, da dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje. Nepošiljanje oziroma (pre)pozno pošiljanje zahtevanih listin upravitelju s strani dolžnika pa predstavlja oviranje teka postopka osebnega stečaja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je institut odpusta obveznosti namenjen temu, da se prezadolženi dolžnik reši primeža dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov, vendar ne brez njegovega truda, in to ne glede na zmožnost poplačila upnikov. Dopusten je zgolj v primerih, ko dolžnik v celoti izpolnjuje svoje obveznosti, ne pa tudi v primeru, ko jih očitno krši. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je dolžnik kršitve ponavljal nedopustno dolgo.