TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno.

Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.

Pri razlagi zakonskega besedila je bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik.

Ravnanja obsojenega ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.