TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti.

Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku je temelj za določanje višine redistribucije premoženja od ene pravdne stranke k drugi v primeru, ko je to v pravdi zastopal odvetnik, saj je temelj za izračun višine določene vrste pravdnih stroškov, ki jih mora v sporu (tudi majhne vrednosti) neuspešna stranka povrniti nasprotni stranki. Vendar to še ne pomeni, da ta določba posega v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v pravdi neuspešne stranke. Sestavni del vsebine človekove pravice do zasebne lastnine je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi njegovega ravnanja ali opustitev. Zato se z navedeno določbo – tudi kolikor se uporablja v sporih (izjemno) majhne vrednosti – ureja način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine. Presojani ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti, saj na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi (čeprav z nizko vrednostjo spornega predmeta) uspela, dobi povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se temu znesku mnogo bolj približa, kot bi se mu približal po presoji sodišča v posamičnem primeru ustrezen manjši, višini uveljavljane terjatve sorazmeren denarni znesek, kot predlaga predlagatelj.