TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.