TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Primerjalna presoja kontinentalnega pravnega formalizma Ta esej je poskus kritične razčlembe duha Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot jih uresničuje Evropsko sodišče za človekove pravice. Najprej so obravnavane razlike med dvema pravima tradicijama – občepravno in kontinentalno. Razlika med kontinentalnim sistemom destiliranih pravnih norm po eni strani in bogato, semiotično, asociativno strukturno odprto naravo anglosaškega pravnega referenčnega okvira po drugi pojasnjuje temeljno razliko med načinoma razmišljanja, značilnima za delovanje teh dveh primerjanih pravnih sistemov. Ugotovimo lahko, da je jedro problema uresničitev razmerja med kompleksnimi pojmi pravičnosti, tj. med pravično in logično rešitvijo sporov na eni strani in formalno pravičnostjo na drugi. Obstajajo namreč številni primeri, v katerih obstaja razkorak med tem, kar je etično po merilih materialne pravičnosti in kar je etično po merilih formalne pravičnosti. Če formalna pravičnost v adversarnem postopku ne bi dala pravičnega rezultata, je odločevalec, v tem primeru sodnik, postavljen pred naslednjo dilemo. Lahko se odloči povsem formalno ne glede na nepravičen izid zadeve, lahko pa njegova odločitev izhaja iz materialne pravičnosti in potem tvega spremembo na instanci – kjer pa se lahko enaka dilema zlahka ponovi. Nato so predstavljene zadrege pri opredelitvi človekovih pravic. Nanje lahko po definiciji gledamo kot na nekaj, česar drug posameznik ali skupina posameznikov ne more kršiti. Samo organizirana država je lahko s svojimi vzvodi moči kriva takih kršitev. To pomeni, da so človekove pravice po definiciji tisto, kar je podvrženo viktimizaciji s strani države. Nadalje, postopek brez materialnih pravic lahko obstaja, vendar materialne pravice brez postopka ne morejo obstajati. Glede tega bi lahko dodali, da sta pravica in pravno sredstvo dve plati iste medalje. Na človekove pravice lahko gledamo kot na procesni varnostni ventil oziroma procesni kanal do so

On the “Essence” of Human Rights