TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Razveljavijo se določbe drugega odstavka 254. člena in tretjega odstavka 292. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 3/95 - popr., 28/96, 26/97, 46/2000, 3/01, 9/01 in 13/01) ter del drugega stavka drugega odstavka 292. člena Poslovnika Državnega zbora, ki se glasi: "razen v primeru iz drugega odstavka 254. člena tega poslovnika ali v primeru, če je v 7 dneh po sprejemu zakona dobil zahtevo Državnega sveta, naj Državni zbor o zakonu še enkrat odloča". Zakon o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln (Uradni list RS, št. 13/01) ni bil razglašen in objavljen v skladu z Ustavo, zato ni začel veljati in se ne sme uporabljati. Druga točka tega izreka se izvrši na način, določen v 50. do 54. točki obrazložitve te odločbe. Ta odločba začne učinkovati naslednji dan po vročitvi Državnemu zboru.

Ustava le splošno ureja zakonodajni referendum in napotuje na natančnejšo ureditev z zakonom. Zakon lahko ureja le način izvrševanja z Ustavo zagotovljene pravice do referenduma, ne more pa omejevati te ustavne pravice. Zakonodajalec ne more referenduma urejati povsem po svoji prosti presoji; ko izbere in opredeli vrste referenduma, s katerimi se bo uresničevala ustavna pravica iz 44. in 90. člena Ustave, to pomeni, da mora vsako posamezno vrsto referenduma, ki jo je vključil v pravni red, urediti tako, da jo bo mogoče tudi v praksi učinkovito izpeljati in da bo zagotavljala učinkovito uresničevanje z Ustavo zagotovljene pravice do referenduma. Zaradi narave referenduma, ki je zahtevno in kompleksno pravno opravilo, je treba natančno in jasno urediti vsa vprašanja v zvezi z izvrševanjem te ustavne pravice. Z ZRLI je zakonodajalec določil naknadni zakonodajni referendum kot enega od načinov izvrševanja ustavne pravice iz 90. člena v povezavi s 44. členom Ustave, ki ima svoje izhodišče v temeljnih načelih ustavne ureditve iz 1. in 3. člena Ustave. Naknadni zakonodajni referendum zato uživa ustavnopravno varstvo. Zadržanje objave zakona je pomembna pravna posledica vložene zahteve oziroma pobude za naknadni zakonodajni referendum. Le s tem, da se prepreči objava zakona do dokončanja postopka z referendumom (in posledično prepreči tudi uveljavitev zakona), se lahko zagotovi učinkovitost naknadnega zakonodajnega referenduma kot oblike neposrednega odločanja volivcev o potrditvi ali nepotrditvi (torej zavrnitvi) zakona. Pri naknadnem zakonodajnem referendumu volivci namreč odločajo o zakonu, ki je bil s strani zakonodajalca sprejet, za njegovo uveljavitev pa so potrebni še razglasitev, objava in potek vakacijskega roka. Naknadni potrditveni zakonodajni referendum bi izgubil svoj smisel, če bi bil pred njegovo izvedbo zakon že uveljavljen. Zahteva za razpis naknadnega referenduma namreč pomeni zahtevo, da o tem, ali naj zakon, ki ga je sprejel zakonodajalec, obstoji ali ne, dokončno odloči ljudstvo sámo, neposredno. Določbo prvega odstavka 91. člena Ustave je mogoče razumeti le tako, da zavezuje Predsednika republike, da razglasi zakon najkasneje osmi dan po njegovem sprejemu, če za to ne obstajajo nobene ustavnopravne ovire v zvezi z njegovim nastankom in je gotovo, da je zakon nastal. Potem, ko Državni zbor - bodisi po rednem postopku bodisi po hitrem ali skrajšanem postopku - s predpisano večino zakon sprejme, sta za dokončen nastanek zakona še dve oviri: možnost suspenzivnega veta Državnega sveta in možnost naknadnega potrditvenega zakonodajnega referenduma. Tudi naknadni zakonodajni referendum, ki ga je zakonodajalec določil kot enega od načinov izvrševanja pravice iz 90. člena Ustave, pomeni ustavnopravno oviro za razglasitev zakona. Tistega, kar ni mogoče razglasiti, tudi ni mogoče poslati v razglasitev. Predsednik republike ne more razglasiti kot zakon nekaj, kar morda sploh nikoli ne bo zakon, ker ga ljudstvo na referendumu ne bo potrdilo. Razglasitev (promulgacija) namreč pomeni akt ugotovitve, da je zakon s sodelovanjem vseh po Ustavi upravičenih subjektov nastal in da zato obstaja. Drugi odstavek 254. člena PoDZ ni v skladu z Ustavo, ker ne upošteva instituta naknadnega zakonodajnega referenduma in s tem omogoča, da se v razglasitev še pred potekom roka za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis referenduma pošlje zakon, glede katerega še ni gotovo, ali sploh bo nastal ali ne. Ker ZRLI ne ureja posebej položaja, ko je s strani Državnega sveta vložen suspenzivni veto in Državni zbor sprejme zakon pri ponovnem odločanju, ter ne ureja posebej vprašanja, kako v tem primeru teče rok za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis referenduma, zakonske izpeljave ustavne pravice do referenduma ni mogoče interpretirati restriktivno, temveč le v korist uresničevanju pravice do referenduma. Glede na veljavno zakonsko izpeljavo naknadnega referenduma je za sprejem zakona v Državnem zboru, od katerega teče rok za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis referenduma, v primeru vložitve suspenzivnega veta mogoče šteti le sprejem zakona na podlagi ponovnega, torej "drugega" glasovanja po suspenzivnem vetu. Ker tretji odstavek 292. člena PoDZ določa, da se po ponovnem glasovanju na podlagi suspenzivnega veta zakon, če je sprejet, pošlje takoj v razglasitev, ni v skladu z Ustavo, saj omogoča, da se zakon pošlje v razglasitev še pred potekom roka za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis referenduma. Ustavno sodišče je priznalo pravni interes za presojo ustavnosti postopka sprejemanja konkretnega zakona pobudnici, ne glede na to, ali izkazuje pravni interes za izpodbijanje navedenega predpisa glede na njegovo vsebino ali ne. Štelo je, da pravni interes za izpodbijanje predpisa z vidika ocene ustavnosti postopka njegovega sprejemanja izkazuje tisti, ki zatrjuje, da je bila v postopku sprejemanja tega predpisa kršena kakšna njegova ustavna pravica. Ker je bil ZPPCPEU poslan v razglasitev in objavo takoj potem, ko je pri ponovnem odločanju po suspenzivnem vetu Državni zbor ta zakon sprejel, torej še pred potekom roka za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis naknadnega referenduma, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ZPPCPEU ni bil razglašen in objavljen v skladu z Ustavo ter zato zakon ni začel veljati in se ne sme uporabljati. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil v postopku njegovega sprejemanja v širšem smislu, torej v postopku njegovega nastajanja, kršen z Ustavo zagotovljen položaj volilcev oziroma pobudnika referenduma pri uveljavljanju njihovih iz Ustave izvirajočih pravic v zvezi z referendumom kot obliko neposrednega sodelovanja volivcev pri upravljanju javnih zadev, ker je bil poslan v razglasitev in objavo še pred potekom roka za vložitev pobude oziroma zahteve za razpis naknadnega referenduma. Ugotovitev, da zakon ni začel veljati, pomeni, da na njegovi podlagi niso mogle nastati nobene pravne posledice. Vzpostavitev stanja, kakršno je pred razglasitvijo in objavo zakona, pomeni, da se lahko (in mora) izvesti in končati postopek v zvezi z referendumom v skladu z Ustavo in ZRLI, ki predstavlja ustavnopravno "oviro" za razglasitev, objavo in uveljavitev zakona.