TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določba 7. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99) je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko sodišče dovoli vpis lastninske pravice v primerih iz 7. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo le, če nepremičnina ni bila predmet rubeža zaradi zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico. Podatke o (ne)obstoju zastavne pravice na nepremičninah mora sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ugotoviti samo s poizvedbo pri pristojnem izvršilnem sodišču.

Namen izpodbijane določbe je omogočiti vknjižbo v tistih primerih, ko imetniki stanovanj ne razpolagajo z ustreznimi listinami po ZZK. Ustavno sodišče ne dvomi, da taki primeri obstajajo. Če so ti imetniki prvi kupci, ki so dele stavb kupili od investitorjev, potem nepremičnine ne morejo biti obremenjene z zastavno pravico po 254. členu ZIZ, saj je pogoj za takšno zavarovanje predložitev ustrezne listine. Zakonodajalec pa ni določil, da morajo imetniki stanovanj predložiti izvirnik pogodbe, če z njim razpolagajo. Dejstvo je, da bi se tudi v primeru, če bi zakon tako določbo vseboval, zastavilo vprašanje njene učinkovitosti. Zakonodajalec tudi ni določil smiselne uporabe posameznih določb od 109. do 123. člena ZZK, kot je to določil npr. v primerih iz prvega odstavka 136. člena ZZK. Zato lahko v primeru, da bi se na nepremičnini, vpisani pod pogoji izpodbijane določbe, ustanovila nova hipoteka po določbah ZTLR, pride do nejasnosti glede vrstnega reda za poplačilo terjatve. Ustavno sodišče sicer ni pristojno ocenjevati medsebojne skladnosti zakonov ali zakonskih norm. Pristojno pa je ocenjevati, ali notranja nasprotja znotraj pravnega reda ne kršijo načel pravne države (2. člen Ustave). Za tako notranje nasprotje gre v obravnavanem primeru. Določitev dveh ureditev zastavnih pravic na nepremičninah pa terja uveljavitev ustreznega pravnega sistema, ki mora biti koherenten in neprotisloven. Le tak pravni sistem lahko zagotavlja ustavnost in zakonitost na podlagi načela hierarhije v pravu ter deluje kot integralna celota, sestavljena iz struktur, ki se med seboj povezujejo, so med seboj odvisne in si ne nasprotujejo. Ker je zemljiška knjiga izvirna baza podatkov o pravicah na nepremičninah, se namreč domneva, da je vpisano pravno stanje točno, tako da nihče, ki se na to stanje zanese, ne sme trpeti škodljivih posledic (5. člen ZZK). Zato lahko na podlagi izpodbijane ureditve nastane kolizija enakovrednih pravic glede vrstnega reda zastavnih upnikov. Ogrožena je tudi splošna varnost pravnega prometa, ki jo zagotavlja navedeno načelo zaupanja v zemljiškoknjižne vpise pravic. Določba, ki omogoča vpis nepremičnine v zemljiško knjigo brez obremenitev, ki so nastale v skladu z veljavnim pravnim redom, je v neskladju z načelom pravne varnosti, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Odprava ugotovljene protiustavnosti pa terja od zakonodajalca, da uredi tako vprašanja "vknjižbe" zastavne pravice na nepremičnini, kot tudi vprašanja morebitne "nevknjižbe" v primerih, ko je zastavna pravica prenehala. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za pravno praznino, ki je v nasprotju z načelom pravne varnosti, je bilo treba določiti tudi način izvršitve odločbe za čas do odprave ugotovljene protiustavnosti (3. točka izreka). Zato je Ustavno sodišče določilo, da lahko sodišče do odprave ugotovljene protiustavnosti dovoli vpis lastninske pravice v primerih iz 7. člena ZPPLPS le, če nepremičnina ni bila predmet rubeža zaradi zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico. Podatke o (ne)obstoju zastavne pravice na nepremičninah mora sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ugotoviti samo s poizvedbo pri pristojnem izvršilnem sodišču.