TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod II. izreka, kjer je odločeno, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 149.625,00 (stodevetinštirideset tisoč šeststopetindvajset 00/100) SIT stroškov pravdanja, spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke na povračilo pravdnih stroškov,zavrne.

Tožeča stranka je toženi dolžna povrniti 19.000,00 (devetnajst tisoč 00/100 ) SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo, stroške svoje pritožbe pa trpeti sama.

Z napadenim sklepom je prvo sodišče sledilo tožnikovemu predlogu iz dne 16. 1. 1996 posredovanega pripravljalnega spisa (l. št. 21 v spisu) na ugotovitev umika tožbe za v tej pravdi vtoževano glavnico 1,900.000,00 SIT in na povračilo pravdnih stroškov, ki jih je v korist tožnika odmerilo na znesek 149.625,00 SIT. Sprejeto odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bila obravnavana tožba zoper zavarovalnico potrebna in da je tožnik uveljavljani odškodninski zahtevek umaknil takoj, ko je bil poplačan s strani Elektro in splošne montaže Hidromontaže d.o.o. Maribor.

Očitno zoper tisti del prvostopnega sklepa, kjer je odločeno o plačilu tožniku nastalih pravdnih stroškov (zoper del napadenega sklepa, s katerim je bil postopek zaradi umaknjene terjatve končan, bi toženki bilo za vloženo pritožbo itak odreči pravni interes), se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbenih izvajanjih smiselno izpostavlja, da jo določila postopka h povračilu pravdnih stroškov v obravnavani zadevi ne zavezujejo, ko je prisotna vprašljivost vložene tožbe in s čimer se prvo sodišče sploh ni ukavarjalo. Napadenega sklepa zato ni mogoče preizkusiti.

Pritožnica graja tudi stroškovno odmero. Predlaga spremembo oz.

razveljavitev napadenega sklepa.

Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila, čeprav določila postopka tovrstnega dejanja ne predvidevajo (381. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba je utemeljena in je preizkus zadeve pokazal naslednje: Iz podatkov spisa in temu priložene dokumentacije, je razvidno, da je tožnik v posledici nesreče pri delu pred Delovnim sodiščem v Mariboru od delodajalca, podjetja ... in splošna montaža, .... d.o.o.

Maribor, vtoževal odškodnino, ki mu je bila pravnomočno dosojena in po vloženem izvršilnem predlogu tudi v celoti poravnana.

Potem, ko je zoper delodajalca že tekel postopek po vloženi odškodninski tožbi, je tožnik dne xx. xy.1993 na podlagi istega škodnega dogodka s posebej vloženo tožbo, ki je predmet te pravde, odškodnino v enakem znesku uveljavljal še od tožene zavarovalnice, s katero je delodajalec imel sklenjeno zavarovanje za primer odškodninske odgovornosti. Svoje ravnanje je utemeljeval z navajanjem (pripr. spis z dne 21. 2. 1995, l. št. 12 v spisu), da je zaradi znanih finančnih težav realizacija terjatve zoper delodajalca vprašljiva in s tem opravičil istovrstno in naknadno vloženo tožbo zoper solidarno dolžnico zavarovalnico. Slednja je na vprašljivost tega pravdnega dejanja opozorila v vloženem odgovoru na tožbo (l.

štev. 5 v spisu), sicer pa se spustila v obravnavanje.

Prej navedeno podjetje je svojo odškodninsko obveznost napram tožniku realiziralo, kot je bilo že prej povedano in je potem prišlo v tej zadevi do umika vtoževane glavnice (l. št. 21 v spisu), ob tožnikovem vztrajanju na povračilu njemu v obravnavani pravdi nastalih pravdnih stroškov.

Zgoraj izpostavljena pravdna dejanja in okoliščine, v katerih je prišlo v obravnavani zadevi do umika tožbe glede glavnice, zanesljivo pokažejo, da prvo sodišče ni ravnalo pravilno, ko je toženi stranki v plačilo naložilo stroške iz te pravde in je bilo zato odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 380. člena ZPP, v zvezi s 4. točko 373. člena in 381. člena istega zakona).

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi res umaknila tožbo zaradi izpolnjenega tožbenega zahtevka. Vendar ni bila tožena zavarovalnica tista, ki je plačala tožnikovo odškodninsko terjatev, temveč plačilna zavezanka iz druge pravde po istovrstnem tožbenem zahtevku. Povedano nedvomno pomeni, da ta pravda ni bila potrebna, ko razen tega tudi uporaba določila iz prvega odstavka 158. člena ZPP, v tej zadevi ne pride v poštev zaradi po drugi osebi izpolnjene terjatve. Sicer pa je vsak tožnik izpostavljen riziku, da ga pri umaknjeni tožbi bremenijo stroški pravdanja, ne glede na to, zakaj je tožbo umaknil in ali je bil njegov tožbeni zahtevek sicer utemeljen (razen, če je umik sledil potem, ko je toženec izpolnil zahtevek). Zato tožnik posledice svojega načina pravdanja, ko je za istovrstni tožbeni zahtevek vložil dve ločeni tožbi zoper siceršnja solidarna plačilna zavezanca, ne more prevaliti na toženko iz te pravde in to ne glede na razloge, ki so ga pri takšnem ravnanju vodili.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 166. člena ZPP, v zvezi s 381. členom istega zakona. Toženi zavarovalnici je bilo treba priznati stroške tega pritožbenega postopka, ki jih je priglasila iz naslova izdatka za sodno takso, tožnik pa jih mora za vloženi odgovor na pritožbo zoper sklep trpeti sam, ko gre pri tem za dejanje, ki ni predvideno v določilih postopka, kot je bilo že prej povedano.

Cit. določbe prejšnjega zveznega zakona o pravdnem postopku, so bile uporabljene kot pravna pravila.

 

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi umaknila tožbo zaradi izpolnjenega tožbenega zahtevka. Vendar ni bila tožena zavarovalnica tista, ki je plačala tožnikovo odškodninsko terjatev, temveč plačilna zavezanka iz druge pravde po istovrstnem tožbenem zahtevku. Povedano nedvomno pomeni, da ta pravda ni bila potrebna, ko razen tega tudi uporaba določila iz prvega odstavka 158. člena ZPP, v tej zadevi ne pride v poštev zaradi po drugi osebi izpolnjene terjatve.