TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 34 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/09) se razveljavi, kolikor se nanaša na predpis iz 2. točke prvega odstavka 114. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11) in na opravila upravitelja v stečajnem postopku, na katera ta zakon veže pravico do nagrade upravitelju, opravljena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/09). Do drugačne zakonske ureditve se za odmero nagrade upravitelju v stečajnem postopku za opravila iz prejšnje točke izreka smiselno uporabljajo predpisi iz 6. do 9. točke prvega odstavka 499. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 57/2010 z dne 2. 9. 2010 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 9. 2. 2010 ter sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 25. 11. 2010 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

V pobudi lahko pobudnik uveljavlja tudi protiustavnosti, ki se ne nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine, pač pa na ustavna načela ali druge določbe Ustave, torej protiustavnosti, ki jih z ustavno pritožbo ni dovoljeno uveljavljati. Stališče ustaljene ustavnosodne presoje je, da morajo pobudniki v primerih, ko zakoni ne učinkujejo neposredno, najprej v postopku pred pristojnimi sodišči uveljavljati protiustavnost zakonske ureditve, in lahko tako šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev izkažejo pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča, če hkrati vložijo tudi ustavno pritožbo. To pa ne pomeni, da je pobuda vsebinsko omejena tako, da bi bilo z njo dovoljeno uveljavljati le protiustavnosti z vidika ustavnih določb, ki urejajo človekove pravice, ne pa tudi drugih protiustavnosti, kakršna je npr. prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave. Drugi odstavek 155. člena Ustave dopušča izjemo od splošne prepovedi retroaktivnosti iz prvega odstavka tega člena. V skladu s to izjemo lahko ob izrecno določenih pogojih (retroaktivnost zahteva javna korist, neposeganje v pridobljene pravice) retroaktivno učinkujejo le posamezne zakonske določbe, ne pa tudi določbe drugih predpisov. Če zakonodajalec v retroaktivni zakonski določbi ne uredi v celoti vsebine, ki naj povratno učinkuje, ampak njeno urejanje v določenem delu prepusti vsakokratnemu izvršilnemu predpisu, ravna v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave. Zakonska določba, ki za odmero nagrade upravitelju v stečajnem postopku, začetem pred njeno uveljavitvijo, zahteva uporabo izvršilnega predpisa, uveljavljenega po tem, ko so bila opravila upravitelja že izvršena, je retroaktivna. Z učinkom za nazaj ukazuje uporabo kasnejšega izvršilnega predpisa. Ker je z izpodbijano zakonsko določbo zakonodajalec odkazal na retroaktivno uporabo izvršilnega predpisa, je takšna zakonska določba že sama po sebi v neskladju z ustavno določenimi pogoji za dopustno retroaktivnost.