TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izpodbijane sodbe se zavrže, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki (še) 1.635,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.984,99 EUR od 1. 1. 2018 do 7. 6. 2018.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 494,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 447,29 EUR.

Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.

Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.