TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrže.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka se v obrestnem delu delno ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 6,68 EUR od 13. 3. 2012 do 19. 6. 2012.

III. V nespremenjenem delu izpodbijane III. točke izreka in v izpodbijani IV. točki izreka se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba nespremenjenih delih potrdi.

IV. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za odškodninskega.

Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

Skupni sporazum ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone, pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom.