TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V pravdi običajno nastopa tožnik kot upnik in toženec kot dolžnik iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi takega razmerja je prvi aktivno in drugi pasivno legitimiran k stvari. Kadar pa zakon oziroma poseben predpis daje komu pravico, da sodno uveljavlja tujo materialno pravico, ta sicer nima stvarne aktivne legitimacije pač pa zgolj procesno. Tako procesno aktivno legitimacijo ima po določilu 131. člena Zakona o dedovanju (ZD) začasni skrbnik, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži in je tožen, da izterjuje terjatve in podobno. Tak začasni skrbnik toži in je tožen kot organ v postopku (primerjaj: Juhart: Civilnoprocesno pravo 1961, stran 175 in naslednji; dr. Rijavec: Dedovanje 1999). Tako stališče, ki ima oporo v vsebini same spredaj citirane norme, je utemeljeno tudi zato, ker omogoča postavitev takega začasnega skrbnika tudi v primerih, ko po zapustniku sploh ni dedičev (ali vsaj to ni vedno znano vnaprej). Okolnost, da ta začasni skrbnik lahko nastopa kot zastopnik dedičev (kar je stališče vrste pravnih teoretikov kot na primer dr.

Zupančiča, dr. Gavelle) in kar je procesnopravno gledano manj (ali vsaj znotraj) ne jemlje začasnemu skrbniku kot organu spredaj ugotovljenega položaja.