TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10444/2013 z dne 21. 6. 2013 v 1. točki izreka delno razveljavi za znesek 346,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 124,80 EUR od 17. 11. 2012 do plačila in

- od zneska 222,00 EUR od 19. 1. 2013 dalje do plačila

in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v preostalem delu 1. točke in v 2. točki izreka sodbe), se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 47,12 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Sodnikova pomoč ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Kategorično stališče, da ima opustitev obveznosti sodišča, da razkrije svoje pravno naziranje, vedno za posledico kršitev pravice do izjave, bi lahko pomenilo, da stranka ne nosi nobene odgovornosti, da razmisli o možnih pravnih podlagah tožbenega zahtevka. Pravica do izjave je nedvomno kršena, če sodišče stranke ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti.

Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošni družbeni konsenz.

Dela zahtevka, ki se nanaša na dobavljen material in dodatno popravilo, sodišče prve stopnje ni moglo presojati zgolj po 203. uzanci, temveč bi njegov temelj moralo iskati v zatrjevanem dogovoru med pravdnima strankama (in šele nato presojati, kakšen pomen ima dejstvo, da tožena stranka računov, v katerih so ta dodatna dela in dobave vsebovane, ni zavrnila). 203. Splošna uzanca za blagovni promet ne more služiti kot materialno pravna podlaga za odločitev o vprašanju, ali so bile storitve, katerih plačilo v tem sporu vtožuje tožnica, naročene. Poleg tega za podjemne pogodbe, kakršna je obravnavana Pogodba o vzdrževanju, Splošne uzance za blagovni promet tudi niso uporabljive.