TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2065/2001 z dne 20. 11. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 612/95 z dne 31. 3. 2000 se ne sprejme.

Očitek pritožnika, da naj bi mu bil kršen 22. člen Ustave, ker mu sodnik ni dovolil govoriti v maternem jeziku, ni utemeljen. Iz spisa, ki ga je Ustavno sodišče vpogledalo, izhaja da je pritožnik izpovedal da slovensko razume, da pa najlažje govori materin jezik in da mu ni treba postaviti tolmača. To pomeni, da se je pravici do uporabe svojega jezika odpovedal. Glede navedb, da naj bi predlagal postavitev tolmača, takšen predlog iz spisa tudi ne izhaja, pa tudi v pritožbi tega ni uveljavljal. Očitek, da so bile kršene določbe o nepristranskosti sojenja (kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave), ker niso bila upoštevana pravila o izločitvi sodnika in ker o njegovi zahtevi za izločitev ni bilo odločeno, tudi ni utemeljen. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika pritožniku dejansko ni bil vročen, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave, vendar ta kršitev, tudi če bi jo Ustavno sodišče ugotovilo, za pritožnika ni imela pomembnejših posledic. Kot izhaja iz sklepa je bila zahteva zavrnjena, ker razlogov za izločitev na naroku sploh ni navedel, kasneje pisno navedeni razlogi, pa po presoji sodišča niso takšni, da bi vzbujali dvom o nepristranskosti sodnika. Trditve so ali pavšalne ali pa gre za navedbe, ki same po sebi ne morejo utemeljiti suma v nepristranskost sojenja. Ker niti v ustavni pritožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale sum v nepristranskost sojenja je očitek o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave neutemeljen.