TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino.

Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcel. Celota, s katero se pri klasični lastnini na nepremičninah razpolaga, je parcela. Lastnina parcele (oz. parcel) daje pritožniku pravice, določene po SPZ, ne pa tudi zatrjevane predkupne pravice.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti z izvajanji glede funkcionalnega zemljišča. Slednje (tudi pripadajoče zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe – prim. 42. člen ZVEtL-1) sicer glede na utrjeno stališče v sodni praksi ni v samostojnem prometu in zato samostojno razpolaganje z njim ni dopustno. Vendar se ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča primeroma sklicuje na dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Pritožnik pa navaja, da so sporne parcele del prizidka oziroma stavbe in kot take po naravi stvari ne morejo biti pripadajoče zemljišče, potrebne za redno rabo te iste stavbe.