TFL Vsebine / TFLGlasnik

V prvih dvajsetih letih od sprejetja Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, 1998) se slovenska sodišča niso veliko ukvarjala s presojo poštenosti splošnih pogojev poslovanja na podlagi ZVPot. Na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13)^[1] in njeno razlago s strani Sodišča EU se niso sklicevala. V mnogih primerih so tudi za potrošniške pogodbe uporabljala kar določbe Obligacijskega zakonika (OZ).^[2] Tudi odnos zakonodajalca do tega področja ni bil ravno zgleden. Določbe ZVPot o presoji splošnih pogojev poslovanja so nastale tako, da je pisec prvega osnutka zakona (1992) vanj prepisal besedilo prvega predloga direktive o varstvu potrošnikov pri splošnih pogojih poslovanja (1990).^[3] V letu je bila 1993 Direktiva o nepoštenih določilih v potrošniških pogodbah sprejeta s precej drugačno vsebino od predloga. Kljub temu pa zakonodajalec besedila zakona ni prilagodil.

Do prvega resnejšega soočenja s presojo splošnih pogojev poslovanja v potrošniških pogodbah in razlago v skladu z Direktivo 93/13 je prišlo šele ob množičnih tožbah v zvezi s krediti v švicarskih frankih (CHF). VS RS je svoj pristop do presoje valutnih klavzul v kreditnih pogodbah začrtalo v letu 2018. Najprej je moralo odgovoriti na vprašanje, ali sodišče, čeprav ZVPot ni prenesel drugega odstavka 4. člena Direktive, ki to presojo izključuje, vendarle lahko presoja poštenost glavnega predmeta pogodbe oziroma cene, kamor spada tudi valutna klavzula. Sledeč Direktivi je presodilo, da je taka presoja mogoča le pod pogojem, da pogodbena določila o tem niso dovolj jasna in razumljiva (pregledna).^[4] V zvezi z merili za presojo preglednosti je napotilo na sodno prakso Sodišča EU.^[5] Tudi glede vsebinske presoje poštenosti je VSRS nakazalo na razlago v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive in poudarilo, da zgolj nepreglednost (kršitev pojasnilne dolžnosti) ne more utemeljiti nepoštenosti določila oziroma ničnosti pogodbe.^[6]

Ob koncu leta 2022 pa je VS RS zavzelo drugačna pravna stališča. Pozornost zaslužita predvsem dve sodbi VS RS, najprej v zadevi II Ips 18/2022 z dne 21. decembra 2022, v kateri je prišlo do »preboja«, nato v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023, v kateri je sodišče nekoliko obsežneje obrazložilo svoja nova pravna naziranja in spremenilo še razlago prvega odstavka 24. člena ZVPot. Nov pristop na več načinov odstopa od ureditve v pravu EU, na katero je bila oprta prejšnja sodna praksa.

Če je VS RS prej večinoma štelo, da so bile valutne klavzule v pogodbah dovolj pregledne, da je bila njihova vsebinska presoja izključena,^[7] sedaj meni, da niso pregledne in je njihova presoja mogoča. V okviru vsebinske presoje poštenosti pa po novi »doktrini« VS RS, ko gre za kreditne pogodbe v CHF, za nepoštenost in posledično ničnost valutne klavzule zadošča že eden od prej omenjenih treh elementov – nepreglednost. Če je določilo nepregledno, je tudi v nasprotju z »dobro vero« – v smislu, kot jo razume VS RS. To naj bi že samo na sebi zadoščalo za nepoštenost. Če je na drugi strani podano znatno neravnotežje pogodbenih pravic in obveznosti, pa ni potrebno, da bi bilo tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Na podlagi teh stališč lahko slovenska sodišča splošne pogoje poslovanja v pogodbah s potrošniki razglasijo za nične pod bistveno blažjimi predpostavkami, kot to velja v pravu EU in drugih državah članicah.

Pri tem VS RS zahteve preglednosti razume izjemno strogo; v prvi izmed omenjenih sodb šteje, da v smislu jasnosti in razumljivosti ne zadošča, da je kreditodajalec potrošnika opozoril na valutno tveganje, tj. da se v primeru spremembe valutnega tečaja spremenijo tudi obroki kredita, če ga ni seznanil s tem, da je sprememba lahko tudi znatna.^[8] V drugi sodbi pa sodišče zavzame stališče, da mora podjetje (kreditodajalec) potrošnika seznaniti kar z vsemi informacijami, ki bi lahko vplivale na izvajanje pogodbe in ki bi jih glede na profesionalno skrbnost lahko imel ob sklenitvi pogodbe, čeprav jih v resnici ni imel; čim ga ne seznani s katero koli takšno informacijo, naj bi šlo za »nedobroverno ravnanje«, posledica katerega sta nepoštenost in ničnost določila, in, ker gre pri valutni klavzuli za glavni predmet pogodbe, tudi ničnost celotne pogodbe.^[9] Tako obsežnih informacijskih dolžnosti v času sklepanja spornih kreditnih pogodb slovensko pravo, ki je sicer urejalo informiranje pred sklenitvijo potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti, ni poznalo, ne predpisuje pa jih niti veljavni ZPotK-2.^[10] Da je lahko postrožilo informacijsko dolžnost, je VS RS tudi znižalo standard intelektualnih sposobnosti povprečnega slovenskega potrošnika.^[11]

Stališča iz obeh sodb VS RS ter sodb višjih sodišč, na katerih temeljita, sprožajo pomisleke in postavljajo vprašanja, ki presegajo pomen konkretnih zadev, na primer o uporabi prava EU, o načelu zaupanja v pravo ter o prihodnosti pogodbenega prava v Sloveniji.

Učinek tega, da sodišča z razlago vzpostavljajo zahteve glede seznanjanja, ki zdaleč presegajo razlago zakona, s kakršno je bilo mogoče razumno računati v času sklepanja pogodb, je enak kot učinek sprejetja zakona z veljavo za nazaj: oba vplivata na ravnanja, nastala v času, ko zakona oziroma nove razlage še ni bilo. Možnost spoznati in zanesti se na pravno ureditev je temeljna prvina pravne države (načelo varstva zaupanja v pravo). Naslovniki pravnih norm morajo imeti možnost, da svoje obveznosti predvidijo in se jim prilagodijo. Razlaga nacionalnega predpisa v skladu z direktivo je omejena z načelom pravne varnosti in prepovedjo retroaktivnega pravnega urejanja, poleg tega pa sodišče prava ne sme razlagati contra legem.^[12] Tudi z lojalno razlago ni mogoče vzpostavljati predpostavk veljavnosti pogodbe, ki jih v času sklepanja pogodbe v pravnem redu ni bilo in s katerimi se stranke niso mogle seznaniti, saj bi takšna razlaga spodkopavala načelo zaupanja v pravo.

VS RS pri presoji nadalje ni upoštevalo, da je zakonodajalec informacijske dolžnosti kreditodajalcev nasproti potrošnikom pri sklepanju kreditnih pogodb v tujih valutah uredil v ZPotK. To je storil na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnika od prava EU in številnih držav članic. Drugače kot Direktiva o potrošniških kreditih (87/102/EGS), je ZPotK v letu 2007 (ZPotK-B)^[13] predpisal, da morajo biti v primeru kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto, v pisni pogodbi v preprostem in razumljivem besedilu poleg preostalih podatkov navedeni tuja valuta in vrsta tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, ter opozorilo, »da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil«.^[14] Zakonodajalec je pri tem izrecno mislil na kredite v švicarskih frankih v času po uvedbi evra.^[15] Potrošnik mora biti v besedilu pogodbe seznanjen tudi s pravico, da odplača kredit predčasno in zahteva zmanjšanje zneskov.^[16] Številne druge države članice EU niso poznale zahteve po informiranju o valutnem tveganju v kreditnih pogodbah, kar je treba upoštevati pri uporabi sodne prakse Sodišča EU, ki temelji na pravnem položaju v teh državah.

Še prej, v letu 2004, je zakonodajalec v 7.a členu ZPotK določil, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa.^[17] Pri sklepanju mora biti lastnik nepremičnine, ki se obremenjuje, osebno navzoč; notar ga mora posebej poučiti o pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja, lastnik pa mora na notarskem zapisu s podpisom potrditi, da je bil poučen. Obvezno sodelovanje notarja je bilo uvedeno zaradi dodatnega varstva in informiranja potrošnika: kot pravni strokovnjak, ki je neodvisen od banke in uživa javno zaupanje, mora notar potrošniku osebno razložiti posledice pogodbe in ga opozoriti na znana tveganja.^[18]

Nadalje, v drugem odstavku 1. člena Direktiva 93/13 iz presoje poštenosti izvzema določila splošnih pogojev, ki temeljijo na kogentnih ali dispozitivnih (tj. tistih, ki se uporabljajo, kadar se stranki ne dogovorita drugače) predpisih nacionalnega prava ali določbah mednarodnih konvencij, ki zavezujejo državo članico.^[19] Velja namreč domneva, da zakonodajalec ni sprejel nepoštenih predpisov.^[20] Ni potrebno, da je pogodbeno določilo dobesedno enako besedilu zakona ali konvencije; zadošča, da smiselno ustreza njuni normativni vsebini.^[21] Slovenski zakonodajalec drugega odstavka 1. člena Direktive ni prenesel v ZVPot, najbrž zato, ker predlog direktive iz leta 1990, ki mu je sledil, določbe še ni vseboval. Vendar domneva, da zakonodajalec ni sprejel nepoštenih predpisov in da redno sodišče ne more presojati »poštenosti« zakonov, velja tudi za slovensko pravo. Iz prakse Sodišča EU izhaja, da za izključitev presoje klavzul, ki ustrezajo normativni vsebini določb zakonov ali mednarodnih konvencij, ni pomembno, ali je država članica drugi odstavek 1. člena Direktive izrecno prenesla v svoj pravni red; ker določba opredeljuje področje uporabe Direktive, je treba šteti, da je prenesena implicitno, skupaj s prvim odstavkom 3. člena in prvim odstavkom 4. člena Direktive.^[22]

S tem, ko sodišče presoja preglednost in poštenost valutne klavzule, ki izraža vsebino zakona, na neki način presoja poštenost in preglednost zakonske ureditve, na katero je sicer vezano. Če sodišče pogodbeno določilo, ki ustreza zakonu, razglasi za nično, se torej zdi, da je zakon zaobšlo oziroma ga ni uporabilo. Če sodišče meni, da zakonska ureditev, po kateri so potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma vezane na tujo valuto dopustne pod pogoji iz 7. člena ZPotK, ni v skladu z Ustavo, mora postopek prekiniti in začeti postopek presoje skladnosti ureditve z ustavo pred Ustavnim sodiščem. Sicer pa je na zakon vezano.

VS RS se glede spremembe sodne prakse sklicuje na sodbe Sodišča EU iz zadev BNP Paribas.^[23] Vendar je šlo v teh zadevah za precej drugačen finančni produkt od kreditov v CHF, kot jih poznamo v Sloveniji. Ker Sodišče EU razlago podaja na podlagi in v okviru dejstev ter pravnega položaja iz postopka, v katerem je zastavljeno predhodno vprašanje, je ni mogoče kar brez pomisleka uporabiti v položajih, kjer so dejstva in pravni položaj pomembno drugačni. Stavkov iz obrazložitve sodbe, vezane na določen položaj, tudi ne gre uporabljati dobesedno (mehanično), v smislu iskanja enakih formulacij pri seznanjanju potrošnika v drugih položajih, ampak jih je treba razumeti v kontekstu, smiselno. T. i. Helmet-immo krediti so se tržili le v Franciji, oblikovani pa so bili za namen davčno ugodnega vlaganja v nepremičnine za oddajo. Vezani so bili na CHF, vsebovali pa so fiksno obrestno mero 4,95 odstotka. Mesečni obroki so bili enaki in vnaprej določeni. V primeru rasti tečaja se niso povečali obroki, ampak se je trajanje pogodbe podaljšalo za pet let, z obroki pa so se prednostno poplačevale le obresti. Če v podaljšanem času kredit ni bil odplačan, so se povišali tudi obroki. Obremenitev potrošnika torej ni izhajala le iz valutnega tveganja, ampak je to delovalo kot sprožilec za podaljšanje odplačevanja in v tem času povečano obrestno obremenitev (ker se glavnica dlje časa ne zmanjša, je obrestna obremenitev večja). Kreditodajalec je imel pod določenimi pogoji tudi možnost enostranske spremembe obračunske valute.

Vsebina sodb v zadevah BNP Paribas tudi ni takšna, kot jo VS RS predstavlja. Direktiva kot merili za presojo poštenosti določa znatno neravnotežje pogodbenih pravic in obveznosti v breme potrošnika ter nasprotje z načelom vestnosti in poštenja, dopolnilno merilo pa je preglednost določila splošnih pogojev. Iz sodne prakse Sodišča EU ne izhaja, da je mogoče ali celo potrebno ta merila presoje med seboj združevati v smislu, da bi iz znatnega neravnotežja izhajalo tudi že nasprotje z načelom vestnosti in poštenja (oziroma obratno). Prav tako ni podlage za trditev, da naj bi nepreglednost sama na sebi povzročila znatno neravnotežje oziroma nepoštenost; nasprotno: Sodišče EU izrecno poudarja, da na podlagi nepreglednosti še ni mogoče sklepati o nepoštenosti določila.^[24]

Stališče VS RS, po katerem povprečni potrošnik kljub ustni in pisni seznanitvi z valutnim tveganjem, ki jo potrdi s podpisom, ne more razumeti valutnega tveganja, če ni seznanjen še s tem, da je lahko sprememba tečaja tudi »znatna« oziroma da se lahko uresniči »črni scenarij«, ni prepričljivo. V naravi tveganja je, da se lahko uresniči. Iz sodne prakse Sodišča EU ne izhaja domneva, da povprečni potrošnik ne more razumeti valutnega tveganja, še manj pa nekakšna splošna informacijska dolžnost, po kateri bi moralo podjetje potrošnika seznaniti kar z vsemi vsaj potencialno relevantnimi informacijami, ki bi jih moralo imeti ob sklenitvi pogodbe glede na profesionalno skrbnost.

S sklicevanjem na minimalno harmonizacijo VS RS zavzame tudi stališče, da v slovenskem pravu za nepoštenost določila splošnih pogojev zadošča že vsaka izmed štirih možnosti iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. S tem se odmakne od prvega odstavka 3. člena Direktive, posledično pa (vsaj deloma) tudi od sodne prakse Sodišča EU, ki temelji na pojmu nepoštenosti iz te določbe. Morebitni zakonodajalčevi odmiki od direktiv, ki zasledujejo minimalno harmonizacijo, bi morali biti zavestni in hoteni, po možnosti pa tudi premišljeni in obrazloženi. Za stališče, da je zakonodajalec ob sprejemanju ZVPot nameraval odstopiti od ureditve v Direktivi zaradi vzpostavitve višje ravni varstva potrošnikov, preprosto ni opore.^[25] Da naj bi zakonodajalec želel zvišati raven varstva potrošnikov na način, da bi namesto Direktive uveljavil njen (v literaturi kritizirani) osnutek, se ne zdi niti verjetno niti smiselno.

Z vidika zaupanja v institut pogodbe je lahkotnost množičnega razveljavljanja dolgoročnih pogodb, večinoma celo v obliki notarskega zapisa, skrb vzbujajoča.

Z novim pristopom VS RS široko odpira vrata za ničnost splošnih pogojev poslovanja v potrošniških pogodbah. Ustvarja tudi podlago za sila nenavaden koncept potrošniške kreditne pogodbe, pri kateri je prevzem tveganja (na primer vezanost na tujo valuto) veljaven samo, če se tveganje pozneje uresniči v korist ene stranke – potrošnika. Če se tveganje uresniči v breme potrošnika (valutni tečaj zraste), je določilo o prevzemu tveganja lahko nepošteno, posledično pa je lahko nična celotna pogodba, sploh če za nepoštenost zadošča že opustitev seznanitve s katero koli informacijo, ki bi jo banka kot profesionalna oseba lahko imela.

Ničnost kot sankcijo za motnje pri sklepanju pogodbe je treba presojati glede na stanje ob sklenitvi pogodbe. Veljavnost prevzema tveganja ne bi smela biti odvisna od tega, ali se tveganje pozneje uresniči v breme določene stranke. Tak koncept naravnost spodbuja oportunistično obnašanje. Zdi se, da nov pristop VS RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah ne bo najbolje vplival na načelo zaupanja v pogodbe in (civilno)pravno kulturo.

Opombe:

*Besedilo je pripravljeno na podlagi daljšega prispevka: Damjan Možina: Nov pristop Vrhovnega sodišča RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah: korak v pravo smer?, v: Podjetje in delo, št. 2/2024.

[1] UL L 95, 21. april 1993.

[2] Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. Glej na primer VS RS II Ips 82/2016 z dne 12. aprila 2018; VS RS II Ips 27/2011 z dne 17. aprila 2014; VSL I Cp 3070/2015 z dne 20. januarja 2016; VSM I Cp 959/2013 z dne 14. januarja 2014; VSK Cp 1097/2008 z dne 9. decembra 2008; VSC Cp 697/2014 z dne 9. aprila 2015.

[3] Glej Matevž Zgaga: Meje avtonomije strank v kreditni pogodbi. GV Založba, Ljubljana 2021, str. 208, in Predlog za izdajo zakona o varstvu potrošnikov s tezami, Poročevalec Skupščine RS, let. 18, št. 18, z dne 28. 8. 1992, str. 52, tč. 20, ter Proposal for a Council Directive on unfair terms in consume contracts, COM (90) 322 final, SYN 285.

[4] VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. maja 2018, tč. 26.

[5] Prav tam, tč. 27.

[6] Prav tam, tč. 33.

[7] Glej na primer VS RS II Ips 32/2019 z dne 23. januarja 2020, tč. 29–31; VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. oktobra 2018, tč. 55–57.

[8] VS RS II Ips 18/2022 z dne 21. decembra 2022, tč. 26.

[9] VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023, tč. 53, 54 in 58.

[10] Glej 22. točko drugega odstavka 12. člena ZPotK-2, primerjaj s točko f prvega odstavka. 13. člena Direktive 2014/17/ЕU o potrošniških kreditih za stanovanjske nepremičnine.

[11] Glej VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023, tč. 67.

[12] Glej SEU C-212/04, Adeneler, z dne 4. julija 2006, tč. 110; SEU C-268/06, Impact, z dne 15. aprila 2008, tč. 100.

[13] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih – ZPotK-B, Ur. l. RS, št. 111/07, ki se uporablja od 20. decembra 2007.

[14] Glej 9. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK.

[15] Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih (EPA: 1597-IV), Poročevalec 73/2007 z dne 27. julija 2008, str. 9.

[16] Glej 7. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK.

[17] Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-A), Ur. l. RS, št. 41/04. Uporablja se od 7. maja 2004.

[18] Glej Poročevalec DZ, št. 23/2004, str. 10.

[19] Glej drugi odstavek 1. člena Direktive 93/13 ter SEU C-81/19, Banca Transilvania, z dne 9. julija 2020, tč. 25.

[20] Glej uvodno izjavo 13 Direktive 93/13.

[21] SEU C-593/22, FS, z dne 6. julija 2023, tč. 25.

[22] SEU C-243/20, Trapeza Peiraios, z dne 21. decembra 2021, tč. 45, 46 in 50.

[23] SEU, združene zadeve od C-776/19 do C-782/19 z dne 10. junija 2021, tč. 11; ter C-609/19, BNP Paribas, z dne 10. junija 2021, tč. 18; C-82/20 z dne 24. marca 2022.

[24] Glej na primer SEU C‑655/20, Gómez del Moral Guasch II., z dne 17. novembra 2021, tč. 37; SEU C-265/22, Banco Santander, z dne 13. julija 2023, tč. 66; SEU C-395/21, D.V., z dne 12. januarja 2023, tč. 49 in 51.

[25] Glej tudi Matevž Zgaga: Meje avtonomije strank v kreditni pogodbi. GV Založba, Ljubljana 2021, str. 208.