TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. Tožena stranka mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.439,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zneska 58,30 EUR od 30. 4. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 5. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 6. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 7. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 8. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 9. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 10. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 11. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 12. 2020 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 1. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 28. 2. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 3. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 4. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 5. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 6. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 7. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 8. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 9. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 31. 10. 2021 dalje do plačila,

od zneska 175,00 EUR od 30. 11. 2021 dalje do plačila

od zneska 56,45 EUR od 10. 12. 2021 dalje do plačila.

2. Zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od septembra 2014 do 20. 4. 2020 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 359,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.